Glasba

Smrti glasbenikov: včasih rockersko življenje in ekscesi, danes starost in bolezni

Ljubljana, 05. 02. 2016 06.11 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 16 min

Avtor

Boštjan Tušek

"Živeli bomo ali pa bomo umrli. Če smo mrtvi, se bomo morali s tem soočiti. Če smo živi, se bomo morali soočiti s tem, da smo živi," je nekoč razmerje med rockerji in življenjem definiral sloviti John Lennon. S tem je dal vedeti, da je glasba oblika umetnosti, ki živi tudi po smrti.

Veliko glasbenikov je svoje življenje izgubilo na vrhuncu kreativnih moči, pa četudi iz napačnih razlogov, kot so bili štirje streli Marka Chapmana, ki je leta 1980 s tega sveta zbrisal Johna Lennona, nekdanjega Beatla, mirovnika in glasbenega genija, menda zgolj zato, ker je hotel postati slaven. Malo pred tem pa je svojega idola celo poprosil za avtogram.

Veliko jih pripada t. i. "klubu 27", saj so umrli pri rosnih 27 letih. Od legendarnega temnopoltega pionirja bluesa Roberta Johnsona, ki naj bi po anekdoti "podpisal pakt s hudičem v zameno, da je znal igrati kitaro kot nihče drug", je bil leta 1938 žrtev zastrupljenega viskija s strani ljubosumnega lastnika kluba, ki mu je zapeljal ženo. Nazadnje se je v ta klub včlanila Amy Winehouse, pred tem pa seveda Brian Jones, Janis Joplin, Jimi Hendrix, Jim Morrison, Kurt Cobain in še kup drugih.

A pojdimo lepo od začetka skozi dobre pol stoletja v rock'n'rollu. 3. februarja 1959 je časopis Daily Mirror zapisal, da je to "dan, ko je umrla glasba". V nesreči letala so umrli trije mladi upi rokenrola, in sicer Buddy Holly, Richie Valens in Big Bopper. V eni sami nesreči je umrla cela generacija pionirjev rock'n'rolla.

Leta 1960 je v avtomobilski nesreči umrl še en pionir rock'n'rolla Eddie Cochran, čigar pesmi kot sta C'mon Everybody in Something Else je slabi dve desetletji kasneje prepevala še ena tragična legenda, legendarna punk ikona Sid Vicious. Nesojeni Beatle, sicer kolega Johna Lennona z umetniške akademije, Stuart Sutcliffe, sicer ni bil kaj prida baskitarist, a zato toliko boljši slikar, ki pa je v Hamburgu aprila 1962 nenadoma umrl pri rosnih 21 letih.

Sam Cooke, poznan po pesmih, kot sta You Send Me in Wonderful World, je imel rad ženske, kar ga je nazadnje tudi stalo življenja, saj ga je konec leta 1964 ustrelila ena od žensk, s katero je preživel "vročo noč". Drži pa tudi, da ni bilo nikoli točno razjasnjeno, kaj se je v resnici dogajalo v tistem hotelu. Odšel je pri Kristusovih letih. Pri samo 26 letih je konec leta 1967 odšel tudi Otis Redding, pevec kultne pesmi (Sittin' on) The Dock of the Bay, ki je s člani svoje zasedbe zgrmel v jezero Monona.

Brian Jones, najbolj glasbeno podkovani član Rolling Stonesov, je bil poznan po ekscesih, lepih dekletih, kopici otrok in po tem, da je odšel v sumljivih okoliščinah, ko se je domnevno utopil v bazenu 3. julija 1969. Njegova smrt, obdukcija ni pokazala sledi alkohola ali drog v njegovem telesu, pa še naprej buri duhove in je postala ena od nerešenih rock skrivnosti.

Dobro leto kasneje, septembra 1970, pa je svet zapustil Jimi Hendrix, še dandanes eden najboljših in najbolj cenjenih kitaristov vseh časov. Pesmi kot so Hey Joe, All Along The Watchtower, Purple Haze, Voodoo Chile, Foxy Lady so postale večne, zanj pa je bil "rezerviran klub 27", vzrok smrti pa mešanica alkohola, amfetaminov in močnih uspavalnih tablet. Slednjih je vzel krepko preveč, umrl pa naj bi v lastnem bruhanju. Umrl je v Londonu, na njegovem grobu pa je nagrobnik v obliki kitare Fender Stratocaster.

"Morda ne bom trajala dolgo. Danes lahko uničiš, če te skrbi za jutri," je nekoč izjavila Janis Joplin, prva belopolta pevka, ki je pela kot največje temnopolte blues legende. Kot najboljši izraz ženskega blues duha, je bila pravzaprav tragična figura. Zasebno večinoma nesrečno dekle sta ponesla v sam vrh dva izvrstna albuma Cheap Thrills in Kozmik Blues Band ter posthumni Pearl, pesmi kot so Piece of my Heart, Ball and Chain, Mercedes Benz, (Me and My) Bobby McGee, sicer pa je bila Janis ena prvih tipično tragičnih zgodb rock'n'rolla, saj jo je odnesel prevelik odmerek heroina. Umrla je šestnajst dni po Hendrixu.

Dve leti po Jonesu je na isti dan, leta 1971, umrl Jim Morrison, prvi glas in šamanski "kralj kuščarjev" zasedbe The Doors. O njihovih pesmih kot so Light My Fire, Riders on the Storm, Break on Through ali The End niti ne gre izgubljati besed, je pa zanimivo, da o Morrisonovi smrti krožijo (najmanj) tri različice. Po eni naj bi posnifal heroin punce Pamele, ker je mislil, da je kokain in naj bi umrl zaradi notranjih krvavitev. Našli pa so ga v kadi, v mlaki krvi. Po drugi teoriji ni vzel heroina (ki ga je sovražil), trpel pa je zaradi dihalnih težav, ki so bili posledica njegove zlorabe alkohola, umrl pa naj bi zaradi bruhanja krvi med kopanjem. Po tretji teoriji pa naj bi šel po heroin za Pamelo, a ga je malo poskusil sam – v kopalnici. Nihče pa ne ve, kaj točno se je zgodilo. Duh Dioniza, ekscesi, njegovo izvirno nezadovoljstvo, nadzemeljska osebnost in talent so poskrbeli, da je bil primer rock zvezde in seks boga, ki mu je usojeno, da gre po poti samouničenja in da se tako zapiše med nesmrtne glasbene ikone.

Med (menda) strogo dieto s stradanjem pa je umrla tudi Mama Cass, le nekaj mesecev pred 33. letom, prvi glas in glas generacije v zasedbi Mamas & Papas. Njihova California Dreamin' je bila hipijevska himna, Mamo Cass pa je odnesla prav njena debelost, saj ji je konec julija 1974 odpovedalo srce, brez pomoči drog in alkohola.

16. avgust 1977 je odnesel kralja rock'n'rolla Elvisa Presleyja, ki je nekoč dejal, da "nikoli ni zapel pesmi, v katero ni verjel". Njegov vpliv na beli rock in gospel je nedvomen, bolj ironično pa je, da je imel kralj pred smrtjo probleme z debelostjo, visokim pritiskom, s črevesjem in številnimi substancami, zdravili in pomirjevali. Umrl je dobesedno s hlačami na gležnjih, na stranišču, kakor ga je našlo njegovo takratno dekle Ginger.

Samo mesec dni po Elvisu je umrl še en idol generacije, glam rocker Marc Bolan, poznan po zasedbi T.Rex, s katero je posnel pesmi kot so Children of the Revolution, Get it on, Metal Guru. Umrl je v škrlatnem mini morrisu, ki ga je vozila žena Gloria, s katero sta se zaletela v drevo. Bil je na mestu mrtev, ona pa jo je odnesla z zlomljeno čeljustjo in roko. Umrl je dva tedna pred 30. rojstnim dnem, na pogreb pa sta prišla tudi kolega David Bowie in Rod Stewart.

Ko umrem, hočem, da ljudje vrtijo mojo glasbo, se znorijo do konca in počnejo, kar koli želijo. Jimi Hendrix

Rockerski ekscesi so pri komaj 32 letih leta 1978 odnesli tudi Keitha Moona, legendarnega britanskega razgrajača, sicer bobnarja zasedbe The Who. Človek, poznan po tem, da je v 14 letih rockerske kariere naredil za pol milijona ameriških dolarjev (446 tisoč evrov) škode, je umrl dokaj "nezvezdniško", saj bi sicer najbrž izbral bolj spektakularno smrt – usodnih je bilo namreč 32 tablet pomirjevala Heminevrin.

2. februarja 1979 je odšla punk ikona Sid Vicious, ki je sicer slišal na ime John Simon Richie. Čeprav naj sploh ne bi znal kaj prida igrati na baskitaro v kultnih Sex Pistols, je vseeno postal nesmrtni obraz punka. Potem ko je z nožem pokončal svojo "groupie" dekle Nancy Spungen, je potem, ko je prišel iz pripora, umrl zaradi predoziranja s heroinom, ki ga je menda priskrbela njegova mama. Mnogi so si zapomnili njegovo zafrkantsko izvedbo Sinatrove My Way. Umrl je star samo 21 let, pevec Johnny Rotten pa je izjavil, da ga je imel rad, a da mu ni znal pomagati. Sid je postal simbol punk upora, drugi pa ga imajo za tragično figuro, za fanta, ki je bil prešibak, ker je postal preveč slaven.

1980 je prineslo smrti kar nekaj rock velikanov. Najprej je odšel Bon Scott, prvotni pevec avstralskih hard rockerjev AC/DC, ki je zaslovela s pesmimi kot je Highway to Hell. Scott je bil poznan kot velik šaljivec, saj je nekoč povedal zgodbo, da mu je žena rekla, da naj napiše o njej pesem. "Napisal sem komad Ona ima jajca. Nato pa se je ločila od mene," je povedal. Umrl je pijan, ko ga je prijatelj Alistair Kinnear pustil v renaultu petki sredi mrzle noči, ko ga ni mogel zbuditi. Naslednji večer je bil še vedno tam, a mrtev. Zdravniki so zapisali, da je umrl "naključne smrti zaradi zastrupitve z alkoholom".

18. maja istega leta se je za prostovoljni odhod s tega sveta odločil Ian Curtis, prvi glas post punka in zasedbe Joy Division. Sicer trpinčena duša, ki je trpela tudi za epilepsijo, ki je v tistem času še niso znali učinkovito zdraviti, je za seboj pustila pesmi kot so Atmosphere, She's Lost Control, Love will tear us apart, Decades, New Dawn Fades, Trasmission in druge. Curtis se je obesil na predvečer njihove prve ameriške turneje, Bernard Sumner, Peter Hook in Stephen Morris pa so nato nadaljevali kot New Order in dosegli še nekajkrat večji uspeh kot Joy Division.

Sebe vidim kot velikanski zlovešči komet. Zvezdni utrinek. Ko ga vidiš in si rečeš: "Poglej si to!" Potem pa – šving in me ni več ... In nikoli ne bodo več videli kaj podobnega ... In ne bodo me mogli pozabiti – nikoli. Jim Morrison

8. december 1980 pa ima večina za enega najbolj žalostnih trenutkov v zgodovini rock'n'rolla. Takrat je namreč duševno neuravnovešeni Mark Chapman s štirimi streli prekinil življenje genija, mirovnika in nekdanjega Beatla Johna Lennona. Avtor mirovniške himne Imagine in preštevilnih hitov zasedbe The Beatles, je svoje oboževalce (predvsem v ZDA) razburil, ko je nekoč dejal, da so Beatli postali bolj popularni od Kristusa, sicer pa je bil tudi pisec knjig, izvrsten risar in avtor bliskovitih domislic in prebliskov kot tisti, da se "življenje zgodi medtem, ko delaš ostale načrte". Tako kot leta 1980 pa se še danes večina sprašuje "zakaj?", Chapman je še vedno v zaporu in bo tudi ostal, saj so mu doslej zavrnili vse prošnje za pomilostitev.

Samo 36 let je bila v času smrti, maja 1981, stara reggae legenda Bob Marley, ki je svetu prestavil protestni glas Jamajke, v pesmih kot so Redemption Song, No Woman No Cry, Buffalo Soldier, Get Up Stand Up, Waiting in Vain, Could You Be Loved, pa poudaril boj za pravice zapostavljenih. Umrl je zaradi banalne poškodbe pri enem njemu zelo ljubih hobijev – nogometu. Ker je kot pravi rastafarijanec zavračal operacije in verjel v moč marihuane, se mu je sprva nedolžna poškodba stopala kasneje razvila v rak, ki ga je tudi pogubil. Njegovega posthumnega albuma Legend, pa so prodali največ v njegovi karieri, v kar 25 milijonih izvodov.

Osemdeseta so sicer odnesla tudi talentiranega komika Johna Belushija (krat 1982), za katerega je bila usodna mešanica kokaina in heroina (t. i. speedball), na njegov grob pa so vklesali "morda sem odšel, a rock'n'roll živi naprej". V manj kot letu dni sta v letih 1982-83 odšla kar dva člana zasedbe The Pretenders (James Honeyman-Scott in Pete Farndon), ki sta ju odnesla kokain in heroin. Bobnar Beach Boysov, Dennis Wilson, se je leta 1983 utopil v ledenem morju po dnevu popivanja, soul pevca Marvina Gaya (poznan po pesmih Let's get it on, What's goin' on, Heard it through the grapevine, Sexual Healing) je v družinski drami leta 1984 ustrelil njegov lastni oče, basist Metallice Cliff Burton je konec septembra 1986 umrl v avtobusni nesreči na Švedskem, Petra Tosha je leta 1987 ubil lokalni jamajški gangster iz Kingstona, kitarista Red Hot Chili Peppers Hillela Slovaka je leta 1988 odnesel heroin, prav tako Andrewa Wooda dve leti kasneje, pevca zasedbe Mother Love Bone, zasedbe, ki je "kriva" za začetek grunge gibanja v Seattlu.

Za kitarista Stevieja Raya Vaughna je bila leta 1990 usodna letalska nesreča, v začetku leta 1991 je Steve Clark, kitarist zasedbe Def Leppard, podlegel ekscesnemu življenju, natančneje pomirjevalom, morfiju in alkoholu, člana norveške black metal zasedbe Mayhem sta odšla v cvetu dvajsetih. Dead je naredil samomor, Euronymousa pa je 23-krat zabodel Varg Vikernes, ki je odslužil večji del 21-letne zaporne kazni in je že nekaj let na prostosti, hkrati pa je ves čas, kar iz zapora snemal plošče za svoj projekt Burzum.

Ikona newyorške scene Johnny Thunders (New York Dolls) je odšla leta 1991, ko je bil zanj usoden prevelik odmerek drog, 24. novembra istega leta je aids vzel enega največjih frontmanov vseh časov, pevca zasedbe Queen, Freddieja Mercuryja, ki je nekoč, ko so ga vprašali, če bi še enkrat ponovil vse skupaj, dejal, "da, seveda bi, a bi naredil malce drugače".

Leto 1994 je s strelom puške v glavo odneslo pevca Nirvane Kurta Cobaina, trpinčene duše, ki je imel poleg težav s heroinom tudi težave z želodcem in depresijo. Pesmi kot sta Smells Like Teen Spirit in Come As You Are pa sta ostali kot himni generacije, ki je odraščala v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Podobno se drogam ni mogel upreti Shannon Hoon, pevec zasedbe Blind Melon, ki je sodeloval tudi z Guns N' Roses. Mnogi poznajo njihovo pesem No Rain, sicer pa je umrl leta 1995 zaradi naključnega predoziranja s kokainom, star le 28 let. Leta 1997 je zaradi utopitve umrl 30-letni Jeff Buckley, poznan po albumu Grace, zdelo pa se je, da je bil podobno uročen kot njegov oče Tim, ki je leta 1975 umrl zaradi heroina, star 28 let.

Lemmy Kilmister (1945–2015) FOTO: Miro Majcen

Pri 37 letih je 1997 v večna lovišča v bizarnem spletu okoliščin odšel Michael Hutchence, ko se je obesil s pasom na kljuko avtomatskih vrat hotelske sobe št. 524 v Sydneyju. Našli so sledi alkohola, kokaina, prozaka in zdravil. Ali je šlo za spolne igrice ali samomor, niso ugotovili. Paula Yates, ki jo je Hutchence speljal Bobu Geldofu, s katero je imel hčerko Tiger Lily, mu je sledila tri leta kasneje, tragično pa v cvetu mladosti kasneje pri 25 letih leta 2014 umrla tudi njena hčerka Peaches Geldof.

Slaba dva tedna pred 35. rojstnim dnem je leta 2002 umrl tudi pevec zasedbe Alice in Chains, Layne Staley, ki ga je, tako kot Belushija, ubil "speedball", mešanica heroina in kokaina. Istega leta je heroin, po dolgih letih ljubezensko-sovražnega odnosa z njim vzel tudi Dee Deeja Ramonea, basista kultnih Ramonesov, ki mu je podlegel pri petdesetih, a bil še pred tem sprejel v rockersko alejo slavnih, kjer se je, prikladno, zahvalil – sam sebi.

Novo tisočletje je vzelo še imena kot so Dimebag Darrell, kitarista Pantere, ki ga je na odru med koncertom nove zasedbe Damageplan v Ohiu poleg še treh drugih ljudi ustrelil shizofrenični vojni veteran. Seveda ne gre pozabiti niti kralja popa Michaela Jacksona, ki je umrl leta 2009, star okroglih 50 let, leta 2010 je zaradi predoziranja z morfijem umrl basist Slipknot Paul Gray, Amy Winehouse je pri rosnih 27 letih odšla v prej omenjeni klub, saj njeno telo kljub krajšem abstiniranju od alkohola preprosto ni zdržalo. Pri 48 letih je leta 2012 zaradi drog in alkohola v kadi omedlela in umrla pop kraljica Whitney Houston, kar pa ni "spametovalo" njene hčerke Bobbi Kristine, da se ji tri leta kasneje ni zgodilo nekaj podobnega.

Zadnja leta: po lanskem črnem decembru, letos še bolj črni januar. Kam to pelje?

Leta 2011 so boj za življenje izgubili pevec Nate Dogg, raper Heavy D, pevka Cesaria Evora, kitarist Gary Moore, poslovili pa smo se tudi od legendarnih slovenskih glasbenikov Lojzeta Slaka, Henčka Burkata ter pop mojstra Branka Jovanovića Brendija. Leta 2013 so se med drugim poslovili Ray Manzarek, klaviturist zasedbe The Doors, kultni Lou Reed, primorski mojster zimzelenih uspešnic Danilo Kocjančič, Jeff Hanneman (kitarist zasedbe Slayer), Chris Kelly (Kriss Kross) in Chrissy Amphlett (pevka zasedbe Divinyls).

Leto 2014 je bilo usodno za našega pionirskega in verjetno najboljšega kantavtorja Tomaža Pengova, popevkarja Nina Robiča, Bobbyja Womacka, Johnnya Winterja, odšli pa so tudi avstrijski "šlager" pevec Udo Jürgens, raper Big Bank Hank (Sugarhill Gang), legendarni DJ Frankie Knuckles, DJ E-Z Rock, polovica hip-hop dua Rob Base & DJ E-Z Rock, ameriška folk legenda Pete Seeger (avtor legendarne pesmi Where Have All The Flowers Gone?), Wayne Static (frontman zasedbe Static-X),britanski producent in pionir elektronske glasbe Mark Bell, Dave Brockie (poznan kot Oderus Urungus, frontman zasedbe GWAR), Jack Bruce (basist zasedbe Cream) in saksofonist Rolling Stonesov Bobby Keys. Legendarni pevec raskavega glasu Joe Cocker je umrl zaradi raka na pljučih v starosti 70 let, nazadnje smo ga v Sloveniji lahko slišali leta 2010 v Stožicah, poslovil pa se je tudi pevec zasedbe Hazard, Dominik Trobentar.

Lani pa so v večna lovišča odšli sarajevski pevec Kemal Monteno, britanski "novoromantik" in pevec zasedbe Visage Steve Strange, R&B pevec Percy Sledge, soul pevec Ben E. King, velikan slovenske narodno-zabavne glasbe Slavko Avsenik, eden najznamenitejših hrvaških skladateljev in kantavtorjev, hkrati pa tudi književnik, prevajalec in pesnik Arsen Dedić, rocker Scott Weiland, nekdanji frontman skupin Stone Temple Pilots in Velvet Revolver, slovenska popevkarica Simona Weiss, samo štiri dni po svojem 70. rojstnem dnevu je v zadnjih dneh lanskega leta odšel tudi legendarni Lemmy Kilmister, frontman zasedbe Motörhead. Na zadnji dan leta 2015 je umrla R&B pevka Natalie Cole.

In če se je zdelo, da je bil december lani črn, se je črnina nadaljevala tudi v januarju letos, ko so znana imena, večinoma rockerji, spet umirali kot po tekočem traku. Največji šok je bil brez dvoma smrt Davida Bowieja, ki je umrl nekaj dni po izidu albuma Blackstar, hkrati pa z videospoti napovedal svoj skorajšnji odhod, umrl je tudi Black (Colin Vearncombe), avtor pesmi Wonderful Life, bobnar Jason Mackenroth (Rollins Band, Blue Man Group), Rene Angelil, mož, pevec in menedžer Celine Dion, Blowfly (pravo ime: Clarence Reid, "originalni umazani raper", predhodnik Ol Dirty Bastarda, Dale Griffin (bobnar zasedbe Mott the Hoople), Glenn Frey (ustanovni član zasedbe Eagles), Jimmy Bain (basist zasedb Dio in Rainbow), Paul Kantner (kitarist in ustanovni član Jefferson Airplane), v domačih logih pa nas je nedavno zapustil pisec besedil za številne slovenske popevke Dušan Velkaverh, igralski svet pa je letos izgubil priznanega britanskega igralca Alana Rickmana.

Ni kaj, nekateri glasbeniki pridejo do konca svoje poti po naravni poti, od sreče pa je najbrž odvisno, kako dolgo jim je bilo namenjeno to življenje. Nekateri "žanjejo" tisto, s čimer so se morda v mlajših letih krepko pregrešili ali so dolga leta živeli nezdrav življenjski slog, spet drugi so navidez neuničljivi, saj na misel pridejo imena kot so Keith Richards, Mick Jagger, Paul McCartney, Elton John, Rod Stewart in še kdo. A vsak bo nekoč stal pred obličjem Vsemogočnega. Nekaterim je dano in usojeno več, drugim nekoliko manj. Stare generacije se počasi, a vedno bolj vztrajno in neizbežno poslavljajo. Ali to pomeni, da bomo kmalu ostali brez dobre glasbe? Glasba bo ostala, saj so jo prav generacije, ki odhajajo, naredile za nesmrtno, dejstvo pa je, da je tovrstne glasbe, ki bi se obdržala in pustila resnejši pečat, vse manj in manj. A bo že tako, da upanje vedno umre zadnje ...