FOTO: 'Festival je moj drugi dom'

MetalDays je med svojimi oboževalci pridobil sloves, da to ni le festival, ampak aktivne počitnice. Kajti teden dni koncertov ter za nekatere pravljična dolina Soče, je postala za tujce sestavni del dopusta. V Tolmin so tako romale cele družine, ki so poleg njim ljube glasbe, bile sestavljene tudi iz odkrivanja zelene okolice in same reke.

"Sem prihajam že pet let, najprej sem bil samo z ženo, sedaj pa prihaja z nama tudi najin osemletnik. Čez dan se hladimo v Soči, zvečer pa uživamo v glasbi. Prostor so super uredili, vsako leto je bolje, poleg tega pa vse to zelenje. Tuji festivali so ponavadi postavljeni nekje na polju, brez sence, brez drugega dogajanja, le glasba in pivo. Tukaj pa je festival v naravi, senci in hladu reke, zelo všeč mi je tudi, da festival ni prevelik. Upam, da bo ostal takšen kot je. Tukaj je zame že kot drugi dom. Zelo ste lahko srečni, da živite v taki deželi. Zaljubil sem se vanjo," je dejal obiskovalec iz Nemčije, medtem ko je njegov sin čofotal v mrzli vodi.

Letošnji festival bo v tednu dni privabil okoli 12 tisoč obiskovalcev, največ jih je prišlo iz Nemčije, ogromno je bilo slišati tudi Italijanov in Francozov. Nekaj pa jih je celo pripotovalo iz Avstralije in Južne Amerike, Slovencev naj bi bilo po besedah organizatorjev okoli četrtina: "Mi nismo festival, ki bi deloval na enem velikem imenu. Ponujamo raznolik program ter seveda sam prostor, ki mu ni enakega daleč naokoli. Seveda pa treba paziti, da je vsako leto program dober in zanimiv, tako si ohraniš ime in tako ljudje pridejo nazaj," je komentiral festival organizator Boban Milunović.

In pester ter raznolik program je tisti, ki je privabil oboževalce te težkokategorne glasbe. Ponedeljek pa ni bil le začetek festivala, ampak je predstavil svetovna imena, ki so zadovoljila mlade in stare. Že popoldne so nastopile prve legende, in sicer heavy metalci Anvil, ki so na vročem prizorišču začeli kar se da udarno. Zasedba, ki že 35 let pluje po glasbenem obzorju, če ne po koncertnih odrih, pa po televizijskih sprejemnikih s svojim zabavnim in ganljivim dokumentarnim filmom Anvil: The Story of Anvil: "Bilo je zabavno in celo srce parajoče delati in videti naš film, nikoli ne bomo izginili, tudi zaradi tega filma ne," Ni pa mogel mimo naše narave, navdušeno je razložil, kako je užival v vožnji do Tolmina ter same reke Soče: "Tukaj imate pravi biser, čuvajte ga."

Za vse mlajše metalce pa je poskrbel eden največjih kanadskih metal glasbenikov Devin Townsend, ki je začel svojo glasbeno pot pri Strapping Young Lad, nato pa kot The Devin Townsend Project zavladal na kanadski metalski sceni. Posebnež in za nekatere tudi glasbeni genij je skupaj z večtisočglavo množico napadel planet Zemljo in Ziltoid je še dodatno dvignil temperaturo na prizorišču.

Če je bil Devin mogoče bolj za mlado publiko pa so sledile zasedbe, ki so na sceni že dolgo. Seattelske ikone progresivnega metala Queensryche so zadovoljili publiko tudi s svojima klasikama, kot sta Empire in Eyes of a Stranger. Če se je publika pri Queensryche malo umirila, pa so jih zbudili Fear Factory, prvaki mešanja industriala in ekstremnega metala. In čeprav sta v zasedbi ostala samo dva originalna člana, kitarist Dino Cezares in pevec Burton C. Bell, pa sta basist Matt De Vries in bobnar Mike Heller dobro zasedla prazen prostor. A ni vse zlato, kar se sveti, pevec ne zmore več, predolga in previharna kariera mu je načela glasilke in iz občinstva je nekdo komentiral, da je pevec kot prehlajena sraka. Zagotovo pa niso bili prehlajene srake Saxon, brezčasni gospodje, ki jih zob časa tudi po več kot 30 letih še ni načel. Sivolasi pevec Biff Byford je s svojim močnim in čistim vokalom dirigiral tako odru kot obiskovalcem in publika jih je nosila na rokah. Tukajle pa je treba pohvaliti tudi varnostno službo, kajti fantje pod odrom so bili ves čas prijazni do vseh tistih, ki so prijadrali na rokah drugih in skočili čez ograjo, profesionalno in z nasmeškom so opravljali svoje delo.

Torkov dan se je začel z dvema zanimivima zasedbama. Vsaka po svoje meša glasbene zvrsti, a še vedno ostaja zvesta metalskim zvokom. Švedi Avatar so v svoj zvok zmešali moderni in melodični death metal ter mu dodali kanček industrial metala. Da pa ne bo dolgčas, so v svoj šov uvedli morbiden cirkuški videz norcev, drugačno, a zelo zabavno. Drugi, ki so se poigrali z zvrstmi pa so Skindred, v mešalec so vrgli metal, reggae, punk ter celo hip-hop in dub. Spet, zelo zabavno in zanimivo, po mnenju mnogih so si fantje iz Walesa delili prvo mesto s Cannibal Corpse kot najboljši torkov nastop.

Če je šlo do zdaj na festivalu vse kot po maslu, pa se je morala vseeno zgoditi prva neprilika. Moonspell, ki bi morali nastopiti na glavnem odru, niso prišli na oder. Tako je na glavnem odru zazevala praznina, ki je bila po eni strani dobrodošla (vročina pred glavnim odrom je bila grozna), po drugi strani pa je nekako nelogično, da je na glasbenem festivalu tišina (čeprav je iz drugega, manjšega, odra vseeno odmevala glasba), a ljudje so bili vseeno rahlo zbegani. Kasneje so razložili, da imajo Black Label Society pač toliko opreme na odru, da so morali Moonspell iti na manjši oder (kar pa je bila v bistvu dobra poteza, kajti Moonspell morajo igrati v zavetju noči in ne sredi razbeljenega dne). To pa ni bil edini defekt na prizorišču, velike temperature so poskrbele, da se je sesuval sistem, na katerem se je plačevalo za hrano in pijačo in občasno so ljudje ostali brez piva, ki je drugače tekel v potokih.

In tako je prišel glavni del torkovega dneva, na oder so najprej stopili razigrani Američani Black Label Society s svojim ameriško južnjaškim vzdušjem, sledili so Dream Theater, za piko na i pa so perfektno zaključili noč Cannibal Corpse.

Black Label Society so večer začeli bučno, veselo in hitro, Zakk Wylde je kraljeval tako na mikrofonu in kitari, v drugem delu pa so zavili v bolj baladne vode in publika je z njimi zapela In This River v spomin na njihovega prijatelja Dimebaga Darrella, ki je bil ustreljen med nastopom. Dream Theater kot vedno avdio vizualno perfektni, a mogoče malenkost predvidljivo dolgočasni, kljub svoji visoki obletnici obstoja in preigravanju pesmi iz vseh albumov. Oba koncerta sta bila tako v znamenju dolgih solaž, tako na kitari, kot na klaviaturah.

Cannibal Corpse pa so spodnesli vse ostale skupine pred njimi, ljudje pod podrom so ponoreli, zasedba pa jih je pitala s svojim besnilom: "Lahko poskusite hitreje migati z glavo, a pri tej pesmi vam ne bo uspelo!" se je iz odra zadrl pevec George "Corpsegrinder" Fisher in popeljal navdušeno publiko v pesem I Cum Blood. In občinstvo je epsko vzkliknilo, kakšen nor zaključek torkovega večera je bil ta nastop.

Ni pa se smelo niti mimo malega odra, ki je dal priložnost manjšim zasedbam, ki so v senci Soče pokazali vse kar lahko, čeprav jih je vročina bičala vse do večera.

To pa je bil šele uvod v festival, vse do sobote bodo nastopili med drugimi tudi Accept, Arch Enemy, Carcass, Hatebreed Sepultura, Suicide Silence in The Black Dahlia Murder.