Zame je to precej pomembno, da imam svojo založbo in platformo, kjer se odločim in določim, kako bodo zadeve potekale. Zame je glasbena vizija najbolj pomembna, ne predstavljam si, da bi mi velika založba govorila, kaj bi bilo najbolje za mojo kariero v glasbenem smislu najbolje. Zato imam 100-odstotno kreativno svobodo, s svojo malo založbo, zelo je majhna, a imam nadzor nad vsem, glasbo, ovitki albumov, videospoti.
Večina izvajalcev priznava, da jim največ prinesejo koncerti, turneje, seveda pa obstaja tudi digitalna prodaja in ostale zadeve. Kje je po vašem bistvo, kako uskladiti vse skupaj?
Mislim, da je težko živeti od digitalne prodaje, streaming (živo prenašanje glasbe), ne prinaša velikih zaslužkov, tudi največjim imenom. Fizična prodaja je slaba, nihče ne kupuje več zgoščenk, se je pa pojavil trend, da se spet prodajajo vinilne plošče. Kar se mi zdi lepo. Mlade skupine se veliko ukvarjajo tudi z izdelki (merchandise), da dobijo nazaj svoje vložke, ali se trudijo svojo glasbo prodati za oglase, televizijo ali kakemu filmu. Kar pa včasih pomeni, da nimaš kontrole nad svojo glasbo, saj se moraš kot glasbenik zavedati in vedeti, kam daš svojo glasbo. Obstajajo novi izzivi, ker ni več toliko fizične prodaje, seveda lahko zaslužiš s turnejami, a ne gre samo za to. Skupek vsega pa je pomemben, da preživiš kot neodvisen manjši izvajalec.
Torej ste privrženec vinila, saj je prodaja v preteklih letih presegla vsa pričakovanja, kar pomeni, da v tem smislu lahko gledamo naprej nekoliko bolj optimistično?
Že od debitantskega albuma izdajam plošče tudi na vinilu, kar mi je všeč ideja, da album poslušaš kot celoto, čeprav se vse skupaj morda zdi nekoliko staromodno. Mlajši ljudje zadnje čase rajši poslušajo samo določene pesmi, jih zberejo, kar jim je všeč in naredijo svoje "playliste" npr. na Spotifyju. A mi je všeč, da lahko fizično sediš z albumom, imaš v rokah ovitek in čez pol ure dvigneš rit in obrneš ploščo (smeh). Torej, da se podaš na pot z glasbenikom, ki ti je všeč, mu posvetiš svoj čas in v tem uživaš. Zvok je toplejši, basi bolj globoki, zato je razveseljivo, da se vinil vrača.
Na novi plošči je veliko referenc na Joy Division, Siouxsie & the Banshees, The Cure, ste pa tudi oboževalec The Velvet Underground. Je zvok plošče tako "namerno" tak, saj gre za izvajalce, ki jih cenite, ali gre za postopno graditev vašega siceršnjega zvoka, ki je pač prišel do te stopnje?
S temi bendi sem živel, odraščal ter jih veliko poslušal. Nisem imel v glavi tega, da bi morale pesmi zveneti kot glasba omenjenih imen, a očitno je tako izpadlo, nisem imel ideje, da bi izpadlo podobno, temveč je pač tako prišlo v mojem procesu pisanja in ustvarjanja. Zdelo se mi je prav, da grem po tej poti, čeprav nisem hotel, da bi album zvenel "retro" ali nostalgičen. Nočem, da bi ljudje mislili, da gre za kopijo The Cure, še vedno je to Trentemøller, a seveda so to bendi, ki jih še vedno poslušam in so mi zelo pomembni. Vplivi se čutijo tudi v mojih zgodnejših albumih, ki so bolj elektronski, na naslednjem albumu me bo morda zaneslo kam drugam. Rad začnem iz ničle in potem vidim, kam glasbeno me odnese.
Vaša glasba je na nek način zelo čustvena, bi rekli, da gre za določena čustva in zvoke, ki pridejo zraven, za določene občutke, ki pridejo v trenutkih, ko ustvarjate, ko vložite v to svojo dušo, strasti ali gre bolj za tehnično zadevo, se igrate s tehnologijo, tehnikami, zvoki, ki postanejo nove pesmi itd.?
Bolj gre za prvo, kar pravite, saj je glasba idealna, da v njej izrazim svoja čustva. Kar je zame dostikrat enostavneje, če to povem z glasbo, kot če zapišem ali ubesedim. Glasba je torej kot skriven kraj, edini kraj, kamor se lahko zatečem in vsa ta čustva spravim na plano. Zaradi česar se pravzaprav zelo srečen, ker sicer nisem depresiven, čeprav ima glasba melaholično noto. Poskušal sem, če lahko naredim dobro melodijo, zato nisem delal na računalniku, temveč na klavirju. V studiu pa vidim, kam lahko grem s temi melodijami, včasih kaj tudi ne pristane na albumu, če ima drugačno vibracijo.
Ja, mislim, da je in je hkrati nekaj, v čemer nisem ravno dober (smeh). Ker imam obenem rad dramo in epske zvoke. Pri tem albumu sem delal na tem, da bi delal na minimalistčnem zvoku, da ima poslušalec več svobode, da lahko sam zapolni vse manjkajoče koščke. Hotel sem, da zveni in da deluje kot da je v njej več prostora. Hkrati upam, da po petem, šestem poslušanju, recimo na slušalkah, najdeš kakšen nov odtenek, slišiš nekaj zanimivega, česar prej nisi opazil oz. slišal. Tokrat sem se zagrizel v kontraste, od mirnih delov v eksplozije instrumentov in zvokov, gostujoči vokalisti so po svoje diktirali, kam je šla posamezna pesem. Vedno iščeš nove načine, da izboljšaš svojo glasbo. Že zdaj začenjam delo na novem albumu. Nikoli se ne neha. Album lahko tudi preproduciraš in se izgubiš v neskončnih zmožnostih elektronike, zato je treba nekje potegniti črto.
Igrate s petdelnim živim bendom, kaj je torej dodana vrednost vaši glasbi, ker velja, da ste v živo dajali tudi velik pomen vizualnemu delu šova?
Seveda smo vedno na koncertih tudi dajali poudarek vizualnemu delu, saj je polovica pesmi brez vokalov. Niso pa vse samo projekcije, kar bi bilo dolgočasno, zato smo spremenili tudi oder, na katerem nastopamo. Razvili smo odrski koncept, ki gre z glasbo z roko v roki, hkrati pa ne prevzame žezla glasbi.
Ste dobitnik številnih DJ nagrad, vseh mogočih danskih priznanj, kaj vam pomenijo nagrade?
Nočem izpasti aroganten, a nagrade mi ne pomenijo toliko, saj je v prvi vrsti pomembno, da si zadovoljen s svojo glasbo, kar zna biti zalogaj. Nagrade v glasbenem smislu ne pomagajo. Zame je največja nagrada, da ljudje pridejo na moje koncerte in da najdejo v njej nekaj zase. Tudi če glasbe ne bi izdajal, bi jo delal, zame je to kot nekakšna terapija.
Remiksali ste pesmi Pet Shop Boys, The Knife, Moby pa do Depeche Mode, Davida Lyncha. Imate željo še s kom sodelovati?
Pred meseci sem nehal delati remikse za druge, saj nisem želel, da bi me imeli za "remiks umetnika", sicer mi je to po svoje odprlo precej vrat, a sem včasih več časa porabil za druge, kot pa za svojo glasbo. Zato se mi ni zdelo več prav, da to počnem. Celo Paul Simon si je zaželel mojih remiksov, a sem mu moral reči ne. Enostavno mi je vzelo preveč časa in nočem več svojih idej trositi za druge. Morda bom kdaj še kaj naredil, a bolj za zabavo in za dušo.
Torat prvič prihajate v Slovenijo, kjer bo manjše in precej intimno prizorišče, ali veste kar koli o Sloveniji?
Ne vem prav veliko o vas, se že zelo veselimo, lepo je igrati pred novim občinstvom, upam, da bodo ljudje prišli na koncert. Vedno je po svoje vznemirljivo. Dostikrat uporabim Facebook, da mi ljudje povedo, kje je kaj zanimivega za videti ali kje je kakšna dobra gostilna. Nekatere v bendu zanima arhitektura, ali pa obiščemo kakšen muzej, vedno pa obvezno poskusimo dobro lokalno hrano. To je ena od čudovitih stvari, da igraš glasbo, potuješ po svetu in vidiš nove kraje, ki jih sicer nikoli ne bi obiskal.
Za konec, kaj je tisto najboljše, kar vam je dala glasba?
Glasba je bila vedno moja največja strast, že od malega. Vedno sem si to želel, jo poslušal in jo želel igrati. Težko si predstavljam sebe, da je ne bi igral. Opažam tudi, da moja glasba združuje, kar je fantastično. Vesel sem tudi za svojo skupino, s katero zdaj igramo sedem let in s pomočjo svetovnega spleta dobivam veliko lepih odzivov, kako se je moja glasba dotaknila drugih ljudi. Kar me zelo veseli in notranje izpolnjuje.
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.