Neca Falk: 'Iz pesmi, ki jo zapoješ, lahko narediš hit ali pa nič!'

Plošča Od daleč je nov izdelek, na katerem se Neca Falk predstavlja s skladbami, ki jih je posebej zanjo napisal kantavtor in član zasedbe Katalena Boštjan Narat. Na njej je deset novih pesmi, za katere bi mirno lahko dejali, da so pravzaprav Necine, saj jih je preprosto vzela za svoje, ker so jo nagovorile v njej bližnjem jeziku.

"To je pravzaprav največji kompliment, da nekdo reče, da so se pesmi zlile z nekom in da delujejo, kot da so njegove. S tem je bil moj namen dosežen, res pa je, da sva se z Neco spoznavala in se družila okoli tri leta, da je potem ve skupaj sploh postalo možno in izvedljivo po najinih željah," nam je nedavno zaupal Narat.

Neca sama zadnje čase poudarja, ko marsikje lahko preberemo, da gre za njen veliki "comeback", da pravzaprav ni nikoli nikamor odšla. "Nedavno sem diplomirala iz slikarstva, saj je vztrajnost ena mojih vrlin," nam je zadovoljno priznala. Jasno pa je, da petje, poleg fotografiranja in slikanja, zagotovo ostaja njena največja strast. Neca se je tako na šišenskem odru počutila domače in sproščeno, da se je lahko s svojim triom lahkotno sprehodila čez novo ploščo, ki je akustično-minimalistična. Svojevrstni pečat ji dajo instrumentalne akrobacije Boštjana Gombača, ki zvočno sliko izvrstno dopolnjuje in nadgrajuje, da sicer ušesom prijetna akustika ne postane rutinsko božanje ušesnih bobničev.

Sedeči koncert je ponudil spoznavanje z novim materialom, a so v drugem delu občinstvo dodobra razvnele nove priredbe Necinih legendarnih pesmi. Predvsem seveda Vsi ljudje hitijo, trio ukulel in skladba Kako sva s različna (v originalu jo je prepevala z Alfijem Nipičem) ter Stari Boštjan. Navkljub melanholičnemu tonu koncerta pa so za zabaven presek pripomogli medklici med posameznimi skladbami, ko sta z duhovitimi dovtipi navdušila oba Boštjana in občasno tudi Žiga. Da ne bi kdo dejal, da Neca ne da besede svojim mlajšim glasbenim kolegom.

Necin vokal je zares vrhunski in ja, res se zdi, kot da nikoli ni nikamor odšel, da je ves čas z nami, v naših glavah in ušesih. Leta se mu ne poznajo, morda je še bolj žlahten. Za novo ploščo pa se kljub temu, da gre za izvrstna besedila, simpatično uigrano druščino in primerno glasbeno podlago zdi, da bi lahko prav njen vokal dobil več priložnosti, da se izpoje. Morda pa gre ravno za Necin "življenja krog", kot je nekoč pela v eni od svojih pesmi, in da vokalne akrobacije niso več tolikšna prioriteta, po čemer jo najbrž mnogi poznajo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Za lahko noč so nas zazibali z Uspavanko iz mačjega mesta in ko jih razpoloženo občinstvo ni pustilo, da bi odšli, so še enkrat postregli s poskočno Kako sva si različna in tako koncert namesto spokojnosti končali razigrano in razpoloženo. In dobili smo občutek, da so se najbrž še bolj zabavali kot občinstvo, ki jih je prišlo poslušat. Obojestransko zadovoljstvo pa je nekaj, kar na koncertu ne bi moglo biti bolj prav, mar ne?