VIDEO in FOTO: Primordial: Prvobitni odrešeniki sveta?

Kdor pozna irsko zasedbo Primordial, ve, kaj lahko pričakuje na njihovem koncertu. Bend, ki se je "naredil" v dvajsetih letih obstoja, ima kaj ponuditi. Nekateri jim očitajo, da so na letošnji plošči Redemption at the Puritan's Hand enaki kot na prejšnji To the Nameless Dead iz leta 2007. Najbrž bo nekaj tudi na tem, da so na obeh albumih sodelovali s producentom Chrisom Fieldingom. A očitno zna iz njih iztisniti tisto, kar naredi presežek oz. tisto, kar jih definira na najboljši možni način. Svoj čar pa doda tudi dejstvo, da so ploščo posneli na staromoden (analogen) način, kar pomeni, da so jim moderni triki in popravki enostavno tuji. Tudi zato se bodo največji feni zasedbe strinjali, da najbolje zvenijo prav na vinilnih ploščah, ki zvočno tudi največ ponujajo. Primordial so drugačni. So preprosto Primordial. Enostavno nerazložljivi. A tudi neustavljivo zanimivi z nekakšno avro skrivnostnosti.

Pevec Alan A. Nemtheanga nam je v pogovoru razkril, da ne gre za teater, kar predstavlja na odru, temveč za nekakšno dvojno osebnost, kot Dr. Jeckyll in Dr. Hyde. Preprost, zgovoren in zabaven v normalnem življenju ter apokaliptično zastrašujoč in nadčloveški na odru. Čez zemljevid tetovaž prebarvan z belo in črno barvo, pogosto tudi polit z (umetno?) krvjo.

Mariborski ŠTUK se tokrat še zdaleč ni napolnil, kar je pravzaprav škoda. Ogrevalna benda Alcest in While Heaven Wept, sta poskrbela za primerno ogrevanje, sicer pa so prvi Francozi, drugi pa Američani. Pravzaprav zanimiva izbira predskupin, saj so prvi nekoliko zasanjana francoska melodična zasedba, ki se napaja v black metalu, drugi pa gruča navdušencev zbranih okoli "masterminda", multiinstrumentalista Toma Phillipsa.

Primordial so na oder prišli ob uvodnih zvokih Plesa vitezov iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. Apokaliptične zvoke, ki so nemara koga nehote spominili na nekdanjo Sovjetsko zvezo oz. Rusijo, so med drugim pred tem za zaključek videospota Mother North že uporabili tudi norveški black metalci Satyricon.

Nemtheanga, ki ga spremlja četverica vrhunskih instrumentalistov, je spet poskrbel za odrsko odrešenje brez primere. Zaigrali so prerez novih pesmi in starih skladb. Nekaj tako močnega in hkrati tako prepričljivega v živo ponudi le malokatera zasedba. Tako v metalu kot v rocku ali katerem koli drugem žanru. Resen, z jasno gestikulacijo je na mah vzpostavil domače vzdušje z občinstvom, ki ga je ves čas nagovarjal z "my friends" (moji prijatelji). In če njihova besedila ne ponujajo veliko optimizma, zagotovo dajejo vedeti, da situacija modernega sveta ni rožnata, obenem pa ponujajo premislek o veri in verovanju oz. koliko sta ti dve stvari izkoriščani v smislu, da sta "opij za ljudstvo".

Primordial se splača videti v živo. Nemtheanga, ki nam je pred osmimi meseci zatrjeval, da na odru pije le še vino, se je tokrat izkazal kot pravi Irec. In to tak, ki pije viski. Z lepotno napako. Posegal namreč ni po domačem, irskem viskiju, temveč po ameriškem Jack Danielsu. Irec, ki pije ameriški viski? Tudi prav.

Čeprav se je sprva zdelo, da nam bodo ponudili festivalsko predstavo, se pravi dobro uro dolg nastop, je maloštevilčna a do konca razkurjena publika s skandiranjem priklicala dodatek, da se je minutaža podaljšala na spodobnih (skoraj) devetdeset minut. Le malokrat bend zaigra dve pesmi "za povrh", četudi jih nima na setlisti. Tokrat se je to zgodilo. In obljubili so da se vrnejo. Upamo, da čimprej. Najboljši metal koncert leta? Definitivno!