VIDEO in FOTO: Rob Halford, gejevski 'metal bog', z Judas Priest pri sosedih

Avstrijski festival Seerock, ki se dogaja ob jezeru Schwarzlsee pri Gradcu, je letos potregel zgolj z enim koncertnim dnem, na katerem so bili glavne zvezde pionirji "novega vala britanskega heavy metala" Judas Priest, pred njimi smo lahko poslušali ameriške nu-metalce Korn, pred tem pa še nemške metalce Accept ter prav tako nemško metalsko kraljico iz osemdesetih Doro Pesch, od ostalih imen pa velja omeniti še Ill Nino, Beyond The Black, Kissin Dynamite, Cannonball Ride, nastopili pa so še nekateri drugi lokalni bendi.

Korn, ki obstajajo že 22. leto, so trenutno še vedno v fazi, ko obeležujejo 20-letnico prvenca, zato na svojih nastopih odigrajo vse pesmi s prvega (istoimenskega) albuma. V karieri so šli že preko različnih faz, do tega, da jih je zapustil kitarist Brian "Head" Welch, ki je vmes zapadel v drogem nato našel Kristusa, zdaj pa spet z veseljem igra z njimi. Protni bobnar David Silveria jih je zapustil leta 2006, zato od leta 2007 z njimi bobna Ray Luzier. Zdi se, da Korn še vedno najbolje zvenijo ko igrajo svoje originalne in precej izvirne rife ter izbruhe jeze kot smo jih navajeni iz pesmi Blind (s to so oprli tokratni nastop, saj je prva s prvenca), Clown, Faget ali Shoots and Ladders. Pri slednji si vokalist Jonathan Davis še vedno oprta škotske dude in zaigra uvod, sicer pa so bili za pesem, ki je parodija na priljubljeno otroško namizno igro, v kateri se pozabavajo tudi z izštevanko, bila prva skladba, za katero si bili leta 1997 nominirani za grammyja.

Zato pa smo (menda zaradi časovnih omejitev) ostali brez favoritov kot sta Here to stay ter Freak on a Leash (ki sta bili na setlisti) kot tudi ne A.D.I.D.A.S., Got the Life in podobnih hitov. A festivalski nastop je pač festivalski nastop. Avstrijci so sicer pokazali nekaj navdušenja, nasplošno pa je bil odziv precej medel, četudi se je nekaterim, ki so prišli prisluhnit predvsem njim, pošteno "trgalo", podobno kot so to na kitarah s svojim legendarnim otresanjem s "čupami" prikazali kitaristi Munky, Fieldy in Head.

Judas Priest so poleg Black Sabbath poznani kot eni od utemeljiteljev "novega vala britanskega heavy metala", nastli so leta 1970, Sabbath dve leti pred njim. Danes v skupini vztrajajo basist Ian Hill (edini ustavnovni član), pevec Rob Halford in kitarist Glenn Tipton sta se jim pridružila nekoliko kasneje, leta 2011 jih je zapustil kitarist K. K. Downing, ki ga je zamenjal Richie Faulkner, bobna pa od albuma Painkiller (1990) naprej Scott Travis. Prvi pet albumov zasedbe ni doseglo večjega komercialnega uspeha, čeprav so v časi petega albuma Killing Machine (oz. Hell bent for leather, 1978) prevzeli svoj S&M izgled, ki ga je utemeljil Halford, tako da je kot gej moški šel v svojo najljubšo S&M seks trgovino ter tam navesil nase pasove s kovinskimi bodicami, se povsem odel v črno usnje z biči in lisicami vred. Čeprav so ga morda sprva nekoliko čudno gledali, je "okraske" kmalu spopulariziral do te mere, da so se navdušenci nad metalom začeli oblačiti tako kot on, z usnjem in kovinskimi bodicami vred, nevedoč da gre pravzaprav za "S&M modo", kar po svoje kaže na odprtost metal scene, da sprejme "inovatorje" tipa Halford, po drugi strani pa je dejstvo, da svet dolgo časa ni vedel za njegovo spolno usmerjenost, saj se je javno razkril šele leta 1998. Kot je povedal, se mu je zdelo, da bi, čeprav so člani zasedbe in prijatelji vsi vedeli za njegovo usmerjenot, lahko škodovalo njihovi karieri. Zasedba je svoj preboj doživela s skladbo Hell bent for leather (pri tej pesmi se Halford še danes na oder pripelje na motroju – tudi tokrat je bilo tako) in kasneje s precej bolj komercialnim albumom British Steel (1980), s katerega sta poznani uspešnici Breaking The Law (ki sta jo "posvojila" tudi Beavis in Butthead) ter himnična Living After Midnight.

Halford je "prešprical" devetdeseta (od 1993 do 2003), vmes se je posvetil solokarieri, zamenjal pa ga je Tim "Ripper" Owens, se je v novem tisočletju vrnil in zasedba je posnela albume Angel of Retribution (2005), Nostradamus (2008) in lanskega Redeemer of Souls, s katerega so zaigrali kar nekaj pesmi, plus balado Beyond the Realms of Death, ter Jawbreaker, tev v dodatkih Electric Eye, You've Got Another Thing Comin', Painkiller ter Living After Midnight. Vrhunec je bil Hell bent for leather z motorjem, sicer pa Halford še vedno (avgusta bo star 64 let) ohranja zavidljivo visok glas, ki ga je proslavil v metal svetu kot lastnika enenga najbolj unikatnih glasov v heavy metalu. Razigrani Faulkner je dostojna zamenjava za Downinga, zasedba pa deluje uigrano in prav nič zdolgočaseno. Zdi se, da brez težav in tudi z vso pravico zaigra pesem kot je Metal Gods in ja, zagotovo je Halford metal bog, gejevski metal bog. Četudi so pred leti najavljali zadnjo turnejo, so dobro na svoji poti, z zadnjim albumom pa so pokazali, da je v njih še dovolj življenjskega soka, da bodo lahko še nekaj časa napajali svojo bazo oboževalcev po vsem svetu.

Nekatere veseljake na festivalu so morali krotiti varnostniki, saj so jih kar nekaj odvlekli ven iz prostora pod odrom ( t. i. wavebreakerja) in čeprav je bila razgretost in opitost pri nekaterih več kot očitna, se varnostniki niso pustili zmesti in so jih prijeli na trdo, tudi po več ljudi na enega. Ali to pritiče motorističnim navdušencem, da se radi sprejo ali pač nekaterim vročekrtvnežem, ki kar iščejo pretep, bi s seveda dalo razpravljati. Seerock je bil tako letos precej omejen, tako prostorsko, saj so prizorišče zadaj omejili oz. zmanjšali vsaj za tretjino, hkrati pa je prišlo morda med tri in štiri tisoč ljudi, tudi številni Slovenci. Kaj to pomeni za naprej, je težko reči, upamo pa lahko, da nas bo nov zalogaj rocka in metala ob jezeru Schwarzlsee čakal tudi prihodnje leto.

Utrinki z letošnjega festivala Seerock si oglejte v fotogaleriji in posnetkih!