Osnovna ideja je bila, da zapojem tiste pesmi, ki so mi všeč ali v njih najdem nekaj sebe, na svoj način. Problem pri njih je, da so se popolnoma zrasle z originalno izvedbo, malce drugače pa je pri ljudeh, ki so mlajši. A ljudje znajo celotna besedila na pamet. Gre za nadčasovne skladbe, ki nosijo univerzalno sporočilo, saj iz generacije v generacijo ostajajo žive. To pomeni, da so res dobre. Danes jih poje 20-letnik enako kot njegova babica. To je fenomen tega programa.
Ko sem pesmi slišal, se mi je zazdelo, da so bile takoj "vaše", ko pa nekdo drug naredi priredbo Lačnega Franza ali kake vaše pesmi, pa ne zveni, kakor mora, zveni čudno ali smešno?
Naj omenim fenomen skupine Laibach, ki dela veliko priredb različnih pesmi. Pri njih je zanimivo prav to, ko s svojim načinom izvedbe pokažejo še drug obraz določene pesmi. Da nihče več ne razmišlja o originalu, da prevzame to štafeto. Tako da ljudje poznajo samo to različico in jim je ta prva in najboljša. Na tak način, s svojo različico, lahko pokažeš dovolj sebe. Midva sva jih naredila popolnoma po svoje, nekatere so v originalu bogato aranžirane. A to ni pomembno, pri ljudeh je zgodovinski spomin, ki se shrani in vsakdo gleda na določeno pesem drugače. Če je v dvorani tisoč ljudi, teh tisoč ljudi vsak po svoje obuja ta zgodovinski spomin. Pesmi so brez aranžmaja, samo klavir in glas. In na nek način so ljudje soizvajalci teh pesmi.
Poleg Josipe Lisac ste praktično eden redkih, ki je sodeloval tako z Arsenom kot z Matijo Dedićem ...
To si štejem v čast, da sem tisti na sredini, da imam dovolj dolge roke, od enega pa do drugega. Gre za dva različna svetova, skupne točke pa so v dejstvu, da smo si sorodne duše, velikokrat smo vsi trije nastopali skupaj, čeprav smo bili vedno vsi profesionalci. Na koncertu se vse vezi pozabijo, na odru ne obstaja oče, sin ali prijatelj. Klima, v kateri je Matija odraščal, je bila zelo pestra, v bistvu pa je od povsod pobral, kar se mu je zdelo lepo in pomembno. Danes ga kot pianista najemajo in vabijo iz zelo različnih žanrov, od rockerjev, pa vse do istrske etno glasbe. Kot je v intervjujih povedal, se mu žanri zdijo izziv, osebno pa je predan jazzu, a ne samo temu, rad ima glasbo v celoti. Tudi jaz poslušam vse, razen narodnozabavne glasbe in turbofolka. Rad imam stare popevke, dober pop, vse to zaznam. Jaz malo več pozornosti dam besdilom, on pa je malce več glasbi in sva se tako našla v ravno pravem razmerju. Takšnih duetov ni veliko.
Da je iščoča, da išče svoj izraz. Da ima nekaj, kar še nisem slišal. Odbija me nekaj, kar sem že velikokrat slišal. Če je nekaj novega, svežega, drugačnega, me takoj pritegne. Pritegne me pogum tako v izvajanju kot v samem skladanju. Ter profesionalnost, ljudje, ki obvladajo svoje instrumente, pevci, ki pojejo z lahkoto, besedilopisci, ki so duhoviti in drugačni. Ko Matija igra jazz, ko igra solo, je podzavestno izviren. Danilo Ženko, eden najboljših producentov pri nas, ki je srečal veliko izvrstnih glasbenikov, je dejal, da ima Matija "tisto, nekaj več". Kar pa je težko ubesediti.
Ste se pri interpretaciji teh pesmi posebej potrudili?
Jaz sem se potrudil v tej smeri, da sem ostal čimbolj minimalističen. Da sem pel v znižani legi, da besedila pridejo v ospredje in da besede učinkujejo kot morajo. Hkrati pa sem dal Matiji ogromno prostora za improvizacijo. Marsikatera skladba ima v sebi neko melodiko, ki je prej ni imela. Zdaj ljudje že vedo, kaj jih čaka na koncertih. Prvi dve leti tega niso vedeli, zato jih je bolj presenetilo, a so ugotovili, da skladbe niso prav nič izgubile in da ponujajo še nekaj več. Kar je čista zmaga. Občinstvo, ki poje z nama, ustvarja tako vzdušje, da je vsaka naslednja pesem kot dodatek.
Pravzaprav je to "vsejugoslovanski" program, s katerim se da iti kamor koli po državah nakdanje Jugoslavije?
V bistvu ga nočeva predstavljati kot "jugo nostalgijo", gre za nekaj več, saj pesmi dokazujejo, da so same po sebi preživele 40 ali 50 let in ostale nedotaknjene. Nobena sama po sebi nima politične konotacije. Gre za sentimentalne, ljubezenske pesmi, zelo doživete pesmi, ki so nadčasovne. To je pozitivna univerzalna nostalgija brez kakršnih koli dodatkov.
Torej smo ljudje na nek način še vedno za bratstvo in enotnost?
To bratstvo ni socialistično bratstvo. Gre za tri barve francoske revolucije, za enakost, svobodo in bratstvo, pol Evrope ima rdečo belo in plavo v svojih zastavah. To nima zveze s kakršno koli družbeno-politično ureditvijo. Zato so pač te pesmi pokazale, ne samo, da smo vsi krvavi pod kožo, pri nas Slovencih, ki smo se ločili od Balkana, se je celo pokazalo, da smo potem našli Balkan v sebi. Za novo leto v Beogradu na polno žurira šest ali osem tisoč Slovencev. Kar je pozitiven fenomen.
Kako ste kaj z Lovšinom in Predinom, se še kaj vidite, družite?
Seveda, vsako leto si rezerviramo en ali dva nastopa pod zastavo Slovenija gre naprej, da se podružimo, ali ob kakšni priložnosti. Zasebno smo dolga leta prijatelji, si pomagamo in se spodbujamo. Delamo pa različne stvari, jeseni se veselim vrnitve Pankrtov ...
Pero Lovšin bo zbral Pankrte, vi ste osvežili Lačnega Franza, se pravi mora samo še Kreslin zbrati Martin Krpan in ste nared za vseslovensko "super turnejo"?
To bi res lahko naredili, morda tudi bomo, zakaj ne? Pa naredimo nekaj takega od Vardarja pa do Triglava ... A morda bo to postavljeno v ne tako bližnjo prihodnost. Imam kup načrtov z Lačnim Franzom. Trenutno vadimo "izštekano" različico, nastopili bomo na Orto festu, odprli bomo Majske igre, potem bomo štirikrat igrali na Hrvaškem, dva koncerta imamo konec aprila v Sarajevu, 22. junija pa bomo na dan državnosti igrali v Skopju, mogoče gremo še do Bitole in nazaj grede še do Niša.
Z Lačnim Franzem ste izdali album Ladja norcev, z Dedićem ravno tako Tragovi u sjeti 2, torej še verjamete v koncept albuma?
Menim, da so to zadnji albumi na zgoščenkah, v bodoče bodo na vinilnih ploščah, v omejenih nakladah, za ljubitelje. Pristop h glasbi je zdaj drugačen, ljudje kupija glasbo za nazaj, vzamejo album, pogledajo, če poznajo pol pesmi in ga kupijo, včasih pa je bilo ravno obratno. Konec sedemdesetih in v osemdesetih pa si album kupil, če si poznal določenega izvajalca in te je zanimalo, kakšna je njegova nova plošča. Zdaj pa je ponudba tako široka, na spletu in povsod, da če mam čas, poslušam bende, za katere svoj živ dan nisem slišal in med njimi odkrivam prekrasne bisere. To je super in upam, da bo svoboda spleta trajala še nekaj desetletij, preden nam bodo začeli za vse zaračunavati.
Lovšin pravzaprav še najbolj drži svojo "špuro", Kreslin obvladuje zadeve od Prekmurja do Afrike, tudi vi uživate v novih inkarnacijah pd gypsy swinga, Lačnega Franza, do Mar Django kvarteta, kam vas bo še zaneslo?
Vedno sem se preizkušal v žanrih, ki so me zanimali. Po Lačnem Franzu v osemdesetih sem šel v filmsko glasbo, saj je občutek, ko skomponiraš glasbo za določeni prizor, da si v trenutku nagrajen. Tvoja ustvarjalnost da nekaj, česar prej ni bilo. Nato sem se preizkusil v popu, bil kar uspešen s pesmimia kot sta Sonček je in ti si skuštrana, Gate na glavo, a sem se hitro naveličal. Nato sem šel v etno glasbo, s Šukarji, v Francijo, Mentol bonbon. To je bil gypsy swing, nato je nastal Mar Django kvartet, potem sem spoznal jazz sceno, nazadnje pa naredil krog in se vrnil v zibelko z osveženim Lačnim Franzom. A še vedno delujem na štirih tirih. Sam, s kitaro, manjši kantavtorski koncerti, potem Tragovi u sjeti z Matijo Dedićem, tu je še vedno gypsy swing s fenomenalnim kitaristom Damirjem Kukuruzovićem iz Siska in seveda Lačni Franz, s katerim izven Slovenije pojem v "jugo esperantu", nekakšni mešanici jezikov, s čimer smo v prednosti, ker nas ljudje razumejo. Imam štiri različne programe, tako da kdor koli me pokliče, mu ne rečem ne. Vsakemu rečem ja.
Je to "prekletstvo" poklicnega glasbenika?
Ja, če živiš od tega in imaš veliko družino, moraš veliko nastopati. Jaz bi moral, da bi bilo vse normalno, vsak teden imeti en koncert. Pa ga nimam, a se trudim, da bi ga imel. Najlepše je takoj, ko se koncert začne, ko se luči ugasnejo, takrat pozabiš na vse. Takrat delaš tisto, kar si najbolj želiš in sem tudi najbolj srečen. To je moje življenje, takrat živim bistvo svojega življenja. Kot takrat, ko znotraj svoje družine najdeš smisel svojega obstoja. To so tisti trentuki. V poklicu pa, vsaj jaz, takrat, ko si na odru.
KOMENTARJI (22)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.