SINKOPA: Ana Pandur / Mauricio Valdés / Jure Pohleven

SINKOPA
Ana Pandur / Mauricio Valdés / Jure Pohleven

Vse, kar je med flamenkom in DNA, se sliši.

V skupnem umetniško-znanstvenem zasledovanju »flamenko gena« z modifikacijo zvočnega Ana Pandur, Mauricio Valdés in Jure Pohleven izmenjujoče zarisujejo sinkopirano zvočno-gibalno »DNA pokrajino« kot nenehno prepletanje dvojega preko pulziranja, repeticije, plastenja in prekinitev. Obenem gre za raziskavo posameznika v ekstremnih okoliščinah, kar je tista skrivna politična agenda, ki zahteva vhod v človekovo podkožje, medtem ko kot »nagrado« ponuja preživetje na robu zmožnosti. Sintetično postaja organsko, organsko metabolično – in človek lupina za vse vmes.


Zamisel, koreografija in izvedba: Ana Pandur
Oblikovanje zvoka in izvedba: Mauricio Valdés, Jure Pohleven
Video: Mauricio Valdés
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje svetlobe: Mitja Novak
Kostumografija: Barbara Krmelj, Anton Podbevšek Teater
Oblikovanje tiskovin: Lea Dežman
Fotografija: Andrej Predin
Produkcija: Ana Pandur, PKD Flamenko
Koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana
Odnosi z javnostmi: Glasilka d. o. o.
Posebna zahvala: Matjaž Berger, Vladimir Mihajlović, Andrej Predin, Andrej Zavašnik
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS.


Izhodišče Sinkope je ideja »napake« kot motnje v sistemu, ki obenem poteka na subjektivni ravni s stalnim preizpraševanjem legitimnosti lastnega početja v določenem prostoru, času in kontekstu. Kljub temu, da za flamenko ni potreben »flamenko gen« in geografska določenost, da se ga lahko očisti klasičnih atributov ter se mu odvzame bistvene razsežnosti, gre še vedno za isto emocijo, kar obenem zareže tako v polje intimnega kot družbenega. Ob tem gre za vprašanje, ali je flamenko tukaj in sedaj zgolj znak; estetiziran gib, forma, lupina, prežitek. In ker je flamenko v prvi vrsti glasba, šele nato ples in petje, je potrebno za sinkopiranje slednjega narediti najprej zarezo v glasbi oziroma zvoku.

V ta namen je plesalka in koreografinja Ana Pandur, ki se že skoraj petnajst let intenzivno ukvarja s flamenkom, k sodelovanju povabila zvočna umetnika Mauricia Valdésa (Mehika/Slovenija) in Jureta Pohlevna (Slovenija), ki izvajata improvizirano glasbo s kitaro, sintetizatorji zvoka in elektroniko v živo. V sklopu projekta, imenovanega »DNA_sequencer«, avtorja povezujeta molekularno-biološke znanosti (genetiko) z zvočno umetnostjo, pri čemer uporabljata kompleksne metode sonifikacije informacije, kodirane v zaporedju DNA, za ustvarjanje improvizirane glasbe v realnem času. Sistem kodiranja biološke informacije avtorja s pomočjo multimedijskega računalniškega programskega jezika MAX/MSP (Cycling '74) uporabljata za ustvarjanje glasbe, pri čemer informacijo DNA prevajata v poljubne zvočne parametre, medtem ko zgradba gena vpeljuje v njuno improviziranje določeno strukturo. Tako nastaja zvočni hibrid med informacijo DNA in izvajalčevo improvizacijo, ki predstavlja fluidno okolje, v katerem se nahaja rigidni, fiktivni flamenko gen, kar ponazarja epigenetski vidik v bioloških sistemih.