TAME IMPALA

Če začnemo informativno, zasedbo Tame Impala sestavljajo Kevin Parker, Dominic Simper, Jay Watson, Nick Allbrook in njihova najnovejša pridobitev Julien Barbagello. Ohlapno so se povezali leta 2007, njihov prvi EP je izšel leta 2008, sledil mu je prvenec Innerspeaker leta 2010 in nato drugi album Lonerism (2012).

Ehhh.. koga neki hecamo. Saj vse to že veste. Veste pa tudi, da Tame Impala, ne glede na to, ali poslušate njihov album ali greste na koncert, zagotovijo izkušnjo, polno
preproste lepote in brezmejne ustvarjalnosti, ob kateri se vam povsem odpelje.

Na zvok benda Tame Impala so do enake mere vplivali tako the Beatles kot beatniška poezija, tako turška progresivna glasba kot turški med, tako angleška ljudska glasba kot ljudje z ulice. V osnovi se vse vrti okrog občutka.

Izid albuma Innerspeaker (2010) je prvi povzročil, da so se ljudje po vsem svetu zdrznili in opazili fante iz Pertha, razloga za to pa sta bila delno njegov nespoštljiv in sodoben pogled na domnevno mrtve in pozabljene zvoke, delno pa edinstvena, neskončno presenetljiva obdelava melodij. Album je v celoti posnel in produciral Kevin, in sicer nekaj ur jugozahodno od Pertha v nekakšni hiši na drevesu, od koder se odpira 180° pogled na Indijski ocean. Zvok albuma, na katerem je za miks poskrbel Dave Fridmann iz benda The Flaming Lips, za tehniko pa Tim Holmes iz benda Death in Vegas, je bil »absolutno eksploziven«, prav takšen, kot je Parker načrtoval.

Ko so se v javnosti pojavljali singli od Solitude is Bliss do Lucidity in Why Won’t You Make Up Your Mindy, se ljudje niso več le zavedali njihovega obstoja, temveč so začeli poskakovati in divje kriliti z rokami. Nastopile so turneje, ponudbe za festivale so deževale, klical je Jimmy Fallon, in svet ni več le slišal, ampak tudi sprevidel, v čem je poanta.

Po vrtincu, ki je sledil albumu Innerspeaker, so si fantje vzeli čas za predah. Nedolgo potem se je Kevin podal v ustvarjalno krtino, začel po svoji glavi nabirati ideje za album številka dve in jih prenašati na svoj dobri stari domači snemalni sistem. Zahvaljujoč prenosni snemalni opremi je album nastajal vsepovsod po svetu, večinoma pa v Perthu in Parizu. Končni rezultat Lonerism, pri katerem je za miks znova poskrbel Dave Fridmann, so brezmejno željnemu svetu podarili oktobra 2012.

Če uporabimo Kevinove besede, Lonerism vsebuje "razširjeno zvočno paleto, bolj občutene skladbe in bolj izrazit narativen pogled." Pesmi so napisane prav tako neverjetno zmešano kot vedno. Kadar od komada pričakujete, da se bo potuhnil, zavije vstran, in kadar pričakujete, da se bo razprostrl pred vami, se zasuče. Melodičnih preobratov je toliko, da sem vam prav čudovito odpelje. Teksti so prijetni in ležerni, album je sicer sproščen, a občasno smrtno resen, in kar je najbolje, skozinskoz zapeljiv.

Lonerism je po svetu požel takšno navdušenje, da mu je ob koncu leta 2012 sledila fenomenalna razprodana svetovna turneja. Če se posvetimo številkam, je obsegala 29 mest, 33 datumov in več kot 45.000 obiskovalcev, ki so se pustili odpeljati v neverjetno blaženost koncertov Tame Impale. Pa festivalov sploh nismo šteli!

Tipi so dejansko tako iskani, da so se februarja odpravili še na eno svetovno turnejo, na kateri je večina dolge vrste koncertov že razprodana.