Grega: Ne potrebuješ veliko, da si srečen

Grega, kakšni so bili občutki ob odhodu iz tekmovanja?

Zase lahko rečem, da navkljub izpadu nisem bil razočaran. Zavedal sem se, da sem vseeno prišel daleč. Moj prvi cilj je bil, da ne izpadem prvi, drugi cilj je bila združitev in tretji cilj uvrstitev v finale, od katerega pa nisem bil daleč. Ponosno sem zapustil igro, vedoč, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, boril sem se do zadnjega atoma moči, za nameček, pa so moji favoriti za zmago še ostali v igri. Ko sem enkrat zapustil Mansako in prišel na otok izgnanih, sem čutil veliko olajšanje. Pritiski v smislu taktike, iskanje rešitev in dogovarjanj, kar naenkrat niso bili več pomembni. Vedel sem, da za preboj nazaj v Mansako potrebujem samo zmage na borbah. Če poenostavim, če uspe - super, drugače bo pa tudi super, ker bom končno jedel.

Kako bi opisal celotno izkušnjo in kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Lahko rečem, da je bila to enkratna izkušnja. Vesel sem, da sem jo doživel in preživel brez večje drame. Iz te izkušnje sem pridobil nazaj na samozavesti. Ugotovil sem, kar me je zelo presenetilo, da v stresnih situacijah lahko ohranim zbranost, mirnost in koncentracijo. Navsezadnje sem zmagal v dveh takih borbah. Veliko stvari, ki me motijo ali obremenjujejo ali pa tepejo v resničnem življenju (impulzivnost, nervoznost ...), sem tu nekako z lahkoto odmislil, za tiste, ki sem pa mislil, da ne bodo problem, pa nisem mogel. (hrana, družina) Najboljši občutki so me preplavili ob zmagah na borbah, ko smo dobili hrano za nagrado, to so taki prvinski, celo živalski občutki, najbolj čustveni pa, ko sem prejel pismo domačih. Ugotovil sem, da ne potrebuješ veliko, da si srečen, zlasti sem ne spadajo materialne stvari in da se cel svet ne vrti samo okrog tebe, pač pa je treba srečo deliti tudi med druge in jim pomagati po svojih najboljših močeh.

Si imel kakšne posebne zdravstvene težave, ki so ti delale preglavice?

Hvala bogu, večjih zdravstvenih težav v samem tekmovanju nisem imel. Razen odrgnin, natečenih mišic, driske in zapeke nisem imel. Večje težave sem imel po izpadu iz tekmovanja, ker telo ni bilo navajeno na takšne količine hrane.

Kdo je bil po tvoje najbolj konflikten v tekmovanju in zakaj?

V šovu tekmovalce nisem delil na konfliktne ali nekonfliktne. Z nekaterimi sem čutil, da smo se ujeli, z drugimi manj. Z nekaterimi bi se lahko ure in ure pogovarjal, spet z nekaterimi ne. In tako sem se ravnal tudi pri sklepanju zavezništev.

Vsak, ki pride do finala si zasluži zmago. Vsi smo imeli enake možnosti, enako izhodišče. Če bi moral koga izpostaviti, je to Simona.

Kaj je bila zate najtežja preizkušnja?

V določenih trenutkih je bila lakota najhujša, še posebej na začetku, ko telo ni sprejelo tega pomanjkanja in sem bil res zelo izčrpan. Kasneje pa so na površje prišle tiste črne misli, ko sem pogrešal svoja otroka in se spraševal kako sta, ali me pogrešata tako kot jaz njih, sem naredil prav, ko sem šel in jih zapustil. Me morda sovražita zaradi tega?

Česa si se v tem času na tekmovanju naučil? Si spoznal kaj novega o sebi?

Zase sem vedel, da sem trmast in ko si eno stvar zapičim v glavo, ponavadi to tudi naredim, pa če je prav ali narobe. Imel sem veliko časa premišljevati o sebi. Ugotovil sem, da nisem jaz tisti 'ta najbolj pomemben', ampak ljudje okrog mene in, da se jim moram še bolj posvečat, ter kdaj zanemariti svoje potrebe in dati prednost njim.

Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredil, ko si prispel domov?

Imel sem piknik, pekel na žaru v družbi družine in prijateljev. Skratka to, kar mi je manjkalo na Filipinih. Hrana, pijača, sproščena družba in družina.