V petnajstih dneh pojedla več zdravil kot v petih letih

Odhod iz tekmovanja sem po eni strani doživljala kot poraz nad sabo, po drugi strani pa olajšanje, da se bom končno najedla. Poraz nad sabo sem že tam predelala. Ko me je telo prvič izdalo, oz. mi ko mi je zmanjkalo zalog, sem se tudi zavedala, da bodo dnevi vse hujši, moči pojenjajo, energije ni in sem tukaj najšibkejši člen. Če bi se tekmovanje obračalo drugače, da bi bila naša skupina tista, ki bi dobivala nagrade s hrano, mi ne bi povzročalo toliko težav.

Če pogledamo samo pri Luku in Franku sta, pobirala do 13. dne vse nagrade s hrano. Medtem ko smo Simona, Maja, Aneta, Sandi, Jure šele 13. dan lahko užili še kaj drugega kot riž. Kaj šele Teja in Klemen.

Kako bi opisala celotno izkušnjo in kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Celotna izkušnja je najbrž neponovljiva. Bila sem na preizkušnji sama s sabo, poleg tega pa sem bila ena izmed dvajsetih tekmovalcev. Iz celotne dogodivščine sem pobrala same pozitivne stvari, slabih se ne spominjam več. Najbolj se mi bo seveda vtisnilo v spomin to, da mi je zmanjkalo rezerv. Da sem v teh petnajstih dneh pojedla več zdravil kot v petih letih. Da sem spoznala veliko novih ljudi. Vsak izmed nas je bil in je nekaj posebnega. Tudi vsa ekipa. Najbrž pa se mi bo najbolj vtisnilo v spomin to, s kako malo hrane sem preživela 15 dni na otoku. Za vse ostalo se nisem obremenjevala; meni je manjkala samo ena čokoladica na dan pa bi bilo preveč fajn.

Bi še enkrat ponovila celotno izkušnjo?

Celotno izkušnjo bi ponovila še enkrat. Bi se pa psihično in telesno drugače pripravila.

Po ponovnem slabem počutju, so se ti naenkrat povrnile moči. Kaj misliš, da je bil razlog?

Glede na to, da sem bila na infuziji in glukozi, smo tisti dan pojedli dve žlici riža, malo kokosa, naslednji dan nič. Šele tretji dan, ko smo imeli borbo za nagrado (pice), smo dobili kresilo in smo si lahko skuhali riž. Glede na to, da sem bila na infuziji, izčrpana, naslednji dan pa že na borbi, sem zopet izpraznila še tiste zaloge, ki so mi jih napolnili - nisem se čudila, da se zopet slabo počutim. Res je bilo tudi to, da so pice tako dišale in tako sem si želela nagrade, da me je tisti poraz zelo potrl. Imela sem upanje, da s to nagrado spravim svoje telo k sebi in ga napolnim z energijo. Tukaj sem potem res obupala in imela željo, da grem domov in da mi je res dovolj tega stradanja. Nato sem pomislila na zaveznike, na vse ki so vedeli kje sem, pomislila sem na otroka, kaj bosta rekla oz. da me bosta posnemala, kako sem obupala, skratka na vse, ki bodo navijali zame. Dobili smo riž in po borbi smo namesto vode dobili izotonični napitek. 

Kdo je bil po tvoje najbolj konflikten v tekmovanju in zakaj?

Zame je bil najbolj konflikten Sandi. Ker je najprej mislil, da ima vse pod kontrolo. Ko je opazil, da je Klemen nekako bolj na naši strani, so se začenjala ta obtoževanja, kako je vse Teja kriva. Ne vem zakaj je vedno potrebno nekoga obtoževat, samo sebe ne. Ker je že kaj kmalu opazil, da bo prej ko slej na spisku, se je počutil zelo ogroženega. Ko smo prišli v Sambal je vedel, da ima premoč in tako se je njegova samozavest spet povrnila.

Kaj je bila zate najtežja preizkušnja?

Najtežja preizkušnja je bila zame  premalo hrane. To je bilo 'bolno', nisem se predstavljala da bo res tako malo.

Komu bi najbolj privoščila zmago?

Zmago privoščim ženskam. Teji. Vsa čast, da je šla še enkrat in res se je borila. Simona je tudi zelo dobra tekmovalka. Maji bi pa privoščila zato, ker je tudi želela domov, in že obupala, pa se je vrnila in nadaljevala. Želim jim vso srečo. Ostalih punc iz druge ekipe žal nisem imela priložnost spoznati.

Česa si se v tem času na tekmovanju naučila? Si spoznala kaj novega o sebi?

Naučila sem se, da upanje umre zadnje. Kar te ne uniči, te naredi močnejšega in pa spet sem si dokazala, da tudi v najtežjih trenutkih ne obupam kar tako.

Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredila, ko si prispela domov?

Ker nismo imeli stikov z domačimi sem komaj čakala, da zagledam moža in se mu vržem v objem. Doma me je že mama komaj čakala, maček je pihal, pes me je bil tudi vesel. Ker nisem mogla čakat na avtobus, da prideta otroka sem šla po njih v šolo. Občutek je bil tako čuden, saj nisem vedla, kaj naj jima rečem, kako bosta reagirala na moj prihod, skratka res čuden občutek, kot da niso tvoji. Mlajši sin je jedel v jedilnici in ko me je zagledal ni vedel ali bi tekel h meni ali bi hitro pojedel do konca. Prišla sem do njega in imela tako solzne oči, da sem solze komaj zadrževala. Rekel mi je: 'O mami, si že doma??' Bili smo namreč pripravljeni, da sem lahko dlje. Potem smo šli po starejšega, pa pridem do razreda in razredničarka stopi ven in začne razlagati, kot da sem prišla na govorilno uro sredi hodnika. V tistem stopi sin z razreda, pa zagleda mamo, ki je prišla domov vsa shirana in učiteljico, ki ima govorilno uro sredi hodnika. Skratka čisto je pokvarila vzdušje. Kar nisem mogla verjet. Telefon je bil zadnja stvar v dnevu, ki sem pomislila nanjo, ko sem prišla domov.

Boš tudi sedaj še vedno redno spremljala dogajanje na Filipinih prek tv ekrana?

Seveda bom redno spremljala dogajanje mojih sotrpinov. Medem ko sem svoj želodec in telo polnila z zalogami, sem jih imela stalno v mislih in navijala še naprej.