Občutkov, ki jih je doživela na Filipinih, ne nadomesti noben denar

Prvovrstni. Resnično le nekaj trenutkov razočaranja ob zavedanju, da sem bila dejansko zelo blizu koncu in da bi ob želenem cilju - finalu imela tudi veliko naklonjenost porote. A iskreno povem, da sem v tem šovu dobila veliko več kot 50.000 evrov. Občutek ponosa, da sem bila na prvem mestu sprejeta v to veličastno igro, da sem na tako fantastičen način doživela Filipine, da sem z velikim nasmehom na obrazu prišla vse do 39. dne, da sem pokončno premagala lakoto, pogrešanje najbližjih in vse izzive Survivorja, ne nadomesti noben denar. Predvsem pa sem navdušena nad tem, da sem nad svojo igro nadvse zadovoljna in ne bi spremenila absolutno nobene odločitve. Sicer pa sem bila že čez dobre pol ure po izpadu postrežena s čokolado, hamburgerjem, v resortu me je čakal topel sprejem sotekmovalcev, pa tuš, sveža obleka in mehka postelja. Če bi se dalo te občutke radosti zapakirat v skrinjico in jih še kdaj doživet … uf!!! (smeh).

2. Kako bi opisala celotno izkušnjo in kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Kot neizmerno krepitev same sebe. Če se ozrem nazaj, me je v igri prvič zelo streznil Brinin zdravstveni kolaps, ki me je postavil na realna tla in takrat sem resnično razumela v kaj sem se spustila. Sicer pa je večina spominov noro pozitivnih. Vezi, ki so stkane v trenutkih, ko je res težko, so kljub temu, da je vse skupaj igra, prečudovite. Na filipinskih otokih bo ostalo milijon zgodb, osebnih izpovedi, solza in trenutkov sreče. Imela sem gromozanska pričakovanja od igre, ki jo neizmerno občudujem in resnično lahko rečem, da sem doživela še veliko več, kot sem si kdajkoli zamišljala. Nikoli ne bom pozabila najinih epskih borb z Ines, pa prvega trenutka, ko sem zagledala Tejo K. in vedela, da je to to! (smeh) Prijateljstvo, za katerega upam trditi, da bo ostalo za vedno. In takšne stvari so mojih 50.000 evrov!

Ne, bila sem ena srečnejših na tem področju. Razen razrezanih blazinic ob združitveni tekmi (kopanje v pesku, polnem školjk) in nekaj motečih kožnih sprememb v zadnjem tednu praktično nisem potrebovala nobene zdravniške pomoči.

4. Kdo je bil po tvoje najbolj konflikten v tekmovanju in zakaj?

Kakršenkoli konflikt sem skozi celotno igro občutila le ob Alanu in njegovem težkem sprejemanju poraza ter Aneti, s katero smo nekateri imeli nekaj padcev, a nedvomno so bili prisotni tudi zelo lepi trenutki. Predstave o Survivorju so bile predvsem v taktičnem pogledu v različnih očeh različne, za dodatek pa v ekstremnih razmerah človek lahko reagira precej drugače kot v domačem obilju. Tega se zavedam in igro sem zapustila brez osebnih zamer. Navsezadnje, ker je le igra! Z večino tekmovalcev imam tako tudi zunaj dobre odnose in kar nekaj jih je, za katere verjamem, da bomo ostali res dobri prijatelji tudi v prihodnje. Skupaj smo preživeli marsikaj in priznati moram, da sem v nekaj dneh po prihodu domov zelo pogrešala celotno ekipo. Vesela sem, da se srečamo tako pogosto.

5. Komu bi najbolj privoščila zmago?

Niti za enega od sotekmovalcev ne bi mogla reči, da mu ne bi privoščila zmage, tudi iz razloga, da praktično nikomur od njih ni v življenju postlano z rožicami in številni imajo za sabo hude življenjske preizkušnje. Kot velik oboževalec Survivorja pa sem po drugi strani do zmagovalca zelo kritična in imam od njega ali nje visoka pričakovanja kar se tiče prikazane igre. Nevezano na zavezništvo je zame najboljšo igro odigrala Teja K., ki se je izkazala v vseh vidikih; na prvem mestu v taktiki, takoj zatem pa v komunikacijskih veščinah, uspešnosti na borbah, skrbi za vsakodnevna opravila, smislu do samega preživetja, itd. Med tekmovalci, ki so v igri še ostali, bi imel moj glas še Jurij, navsezadnje pa je, če izvzamemo neposrečene komunikacijske veščine, odlično igro odigral tudi Sandi. V Survivorju se pač mora poklopiti kup dejavnikov, da si prislužiš naziv edinega preživelega in zelo pogosto so ravno malenkosti tiste, ki odločajo. Kaj bi bilo, če bi bilo … Kar navsezadnje velja tudi zame; Le kaj bi bilo, če bi na primer 22. dan z zanko vrvi zadela steber? (smeh) A takšno razmišljanje je nesmiselno in ne pomaga nikomur. Igrali smo zame največjo igro na svetu, nekateri z več, drugi z manj sreče.

Umirjanje glave, kar je ob tako dolgotrajni lakoti in izjemno dolgih dnevih, ko praktično nimaš kaj početi, zelo naporno. Glava je praktično skakala od idej po hrani do družine, ki jo pogrešaš do onemoglosti. Vse skupaj je sicer veliko lažje iz razloga, da vse trpljenje deliš s sotrpini in da ni nikomur lahko. Predvsem dobrodošli so bili sotekmovalci, ki so sposobni prijetnih in dolgih pogovorov, zame je bil takšna neprecenljiva oseba zagotovo Jurij, ki je znal ure in ure govoriti o bogatih življenjskih izkušnjah, popotovanjih, … Na drugi strani nam je iz področja športne prehrane in zdravega načina življenja čas blagodejno krajšal Luka, Sandi nam je kakšno zapel, … pa je nekako šlo. Moram pa povedati še, da sem imela najlepše tri dni na mojem otoku izgnanih, ko sta bila z mano Grega in Franko. Luštno do onemoglosti! (smeh) Res krasna človeka!

7. Česa si se v tem času na tekmovanju naučila? Si spoznala kaj novega o sebi?  

Da zmorem zelo veliko.  In da lahko kljub ekstremnim situacijam ohranim trezno, predvsem pa pozitivno glavo. Tega dela sem po zaključku najbolj vesela. Predvsem sem hvaležna, da mi je življenje že pred Survivorjem postreglo s številnimi situacijami, ki so mi naredile debelo kožo. Od sebe sem imela visoka pričakovanja in lahko rečem, da sem jih v veliki meri izpolnila. Po povratku pa delam predvsem na tistem področju, zaradi katerega bi se lahko v igri še bolje izkazala - bolj zdravem načinu življenja.

8. Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredila, ko si prispela domov?

Nekaj ur po prihodu smo imeli v krogu najbližjih piknik in najprej sem jim skuhala riž z bananami (smeh).