Telo je doživelo šok, noge ga niso več ubogale

"Glede divjine nimam nikakršnih zadržkov, želel bi si še bolj krute in neusmiljene narave. Že res, da na Filipinih na vsakem koraku preži nevarnost, ki se je potihem zavedaš, tako v morju kot na kopnem, vendar me to ni oviralo pri iskanju hrane in bivanju tam. Drži, da sem najbolj trpel zaradi pomanjkanja hrane, telo mi je kazalo jasne znake, da sem podhranjen in bil sem na trenutke zelo šibek, ampak človek iztisne zadnje atome moči, ko gre za preživetje - v smislu bori se, nabiraj, lovi hrano ali pa boš od pomanjkanja hrane čisto oslabel," pripoveduje Grega in v nadaljevanju razkrije, da je najhujše trenutke doživel sedmi, osmi dan na otoku, ko je mislil, da ne bo več zdržal.

"Po mojem mnenju je telo doživelo nekakšen šok, ker smo imeli tako malo hrane. Napor je bil že, ko smo se morali sprehoditi do mesta, kjer smo imeli vodo, približno 25 metrov stran, ali pa do morja po mivki - še posebej težko je bilo za nazaj, ko je bilo malce naklona. Noge niso hotele ubogati, kaj šele sodelovati pri tem. Čutil sem posledice tudi v možgančkih. Nikakor se nisem mogel zapomniti vseh deset imen članov plemena Sambal. Ker doživiš 'blackout', ko moraš nekoga na hitro poklicati. Po glavi mi je ves čas hodila samo ena misel, hrana, hrana, hrana. Ponoči sanjaš o njej, si predstavljaš kako ješ, ko pa se zbudiš ugotoviš, da so to bile le sanje in da se ta mora nadaljuje."