V Survivorju je že drugič prišla med najboljših pet

Vsak izmed nas bi se zlagal, če ne bi rekel, da je najtežje oditi tik pred finalom. A sprijazniti se je treba s tem, da pač odhajaš in je igre konec ter z dejstvom, da bi po vseh načrtih ostalih igro morala zapustiti že najmanj štirikrat, pa se mi je vseeno uspelo obdržati. Vesela sem, da sem že drugič v življenju prišla med najboljših 5, zato sem lahko na svoj dosežek iskreno ponosna, nikakor pa se ne smem tolažiti, da je to po svoje že neke vrste zmaga. To ni zmaga, je odličen dosežek in še ena priložnost, da doživiš Survivor. 

Kako bi opisala celotno izkušnjo in kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Gre za izredno težko preizkušnjo, kar se tiče hrane in s tem moči oziroma bolje rečeno nemoči. Psihično sem bila izredno dobro pripravljena in tako sem v celotni igri izredno uživala, navkljub vsemu, kar se je dogajalo. Vsekakor pa sem bila svojo bitko s kilogrami in minimalno težo, kar se mene tiče in tako morda nemočjo, da bi sploh lahko še kolikor toliko konkurenčno tekmovala.

Verjetno si bom najbolj zapomnila prvo ena na ena srečanje s Simono, ki so ji žarele oči od vstopa v Survivor in možnosti, da dejansko igra igro, v kateri najbolj uživa. Moram priznati, da tisti prvi dan sploh nisem vedela, kako ji je ime, a zavezništvo se je stkalo v roku tridesetih sekund, trajalo vse do izstopa iz igre in lahko rečem, da traja še danes. In brez tega trenutka nikakor ne bi stala med top 5.

Si imela kakšne posebne zdravstvene težave, ki so ti delale preglavice?

Tokrat me je v paniko spravila alergija na vse svinjsko, kar sem zaužila na prvem boju za vstop v finale. Vse je bilo svinjskega izvora, mastno in resnično 'ogabno', a sem vseeno poskušala pojesti, kar se je pojesti dalo. Nato je prišlo do reakcije, ko mi je dobesedno začelo zapirati pljuča, dihanje je bilo vedno slabše, kmalu sploh nisem več mogla do konca vdihniti. Vedoč, kako zelo daleč je medicinska pomoč oziroma injekcija adrenalina, sem seveda dobila še napad panike, kar je situacijo samo stopnjevalo. Na srečo mi je s svojimi nasveti pomagal Jure in v roku pol ure se je začela alergijska reakcija umirjati. Vsi smo vedeli, v kaj se podajamo, vsi smo vedeli, da nas lahko doleti kaj hudega, a ko te doleti kakšna takšna situacija, pač začnemo zganjati paniko. Vsaj jaz (smeh).

Kdo je bil po tvoje najbolj konflikten v tekmovanju in zakaj?

Zame so bile med tekmovalci najbolj konfliktne osebe Alan, Aneta in Sandi.

Alan je v danih razmerah hitro pokazal določene negativne lastnosti, zato sem se ga preprosto izogibala. To je opazil tudi sam in pristopil do mene z željo po obrazložitvi. Iskreno sem mu povedala, da me moti njegov pristop nadvlade nad vsemi nami in nerganje ob slabih rezultatih. Poraz je poraz, zgodi se in zgodil se bo še velikokrat v življenju. Z njim se je treba soočiti in iti naprej. Iskanje krivca za poraz tako v običajnem življenju kot tudi v Survivor razmerah je nesmisel, saj hitro postane obtožujoči krivec. In to je na svoji koži občutil tudi Alan.

No, vzporedno z Alanom pa je Aneta vse od začetka igre igrala najbolj pošteno osebo v Survivorju, vse nas pa zmerjala s takšnimi in drugačnimi živalskimi vzdevki. Nepotrebno in neprimerno. Njene reakcije so bile vedno občutno pretirane in tudi najbolj mirna obrazložitev situacije se je pri njej znala končati z jokom in obtoževanjem. Survivor je igra trdnih in suverenih tekmovalcev in Aneta je bila prav zaradi svoje stalne drame tudi izločena.

Potem pa je tu še Sandi, ki je po mojem mnenju konflikten do vseh, ki mu ne ugajajo. In če sem želela igrati igro z njim, kar sem v dani situaciji pač morala, sem vedno pazila, kaj mu bom rekla in na kakšen način. In tako sva nekako le uspela sobivati.

Komu bi najbolj privoščila zmago?

Simoni.

Kaj je bila zate najtežja preizkušnja?

Nobena ni bila tako zelo težka, da bi jo posebej izpostavljala. Morda res neprestano pomanjkanje hrane zaradi izgubljenih bojev za nagrado.

Bivanje na otoku vsekakor spremeni razmišljanje vsakega tekmovalca. Tam smo imeli vsi čas, da smo se umirili in razmišljali o tem, kdo smo, kaj smo, kaj je prav in kaj narobe. Lakota še bolj spremeni odnos do hrane, ukvarjanje z ljudmi pa ti samo dodatno potrdi, da je v življenju resnično najbolje ukvarjati se zgolj s tistimi, ki ti ustrezajo, ostale pa pustiti pri miru in jih imeti čim dlje od sebe. Življenje je kratko in treba ga je živeti, kar se da lepo, najbolj pomembne stvari, dejansko pisane po vrstnem redu pa so zdravje, nato voda in kot tretja stvar, nekaj hrane. Odnos do ljudi in zunanjega sveta pa je seveda nujnost, ki nam jo prav tako prinese življenje in vedeti moramo samo, kaj nam je res treba in kaj ne, kaj moramo prenašati in kaj nam ni treba, kako se lahko nekdo do nas vede in kako ne. Konec koncev sem po prvem Survivorju v službi dala odpoved ravno iz razloga, ker sem dojela, da mi ni treba prenašati vodstva, ki me sicer dobro plača, a to še ne pomeni, da moramo zavoljo našega zdravja prenašati njihove muhe, ukaze in ostale nedopustne stvari. Ti časi so za mano.

Kaj je bila prva stvar, ki si jo naredila, ko si prispel domov?

Objela svoja otroka in moža.