'Bolje se je bilo umakniti, ko je bil pijan!'

V arhivu imamo nešteto (ne)avtoriziranih biografij Franka Sinatre, kjer so pisci 'raziskovali' in 'slačili' življenje 'Glasu,' kot se je rado zapisovalo ali omedlevalo ob njegovem žametnem tonu. Z zdrave distance je temu pripomogel tudi roman in film Boter, kjer so dolgo polemizirali, ali je Johnny Fontane poosebljeni Frank Sinatra ali ne. Končno se je oglasila tudi Barbara Sinatra, ki se v svojih spominih vrača v čas njunega skupnega življenja, kolikor ga pač 'Voice' ni preživel s svojimi Rat Pack pajdaši na divjih zabavah v Las Vegasu.

"Kratka ljubezenska sporočila in veliko nakita sta bila lepši strani življenja s Frankom," danes priznava Barbara, medtem ko poskuša najti opravičilo za temnejše strani njunega tridesetletnega zakona. Vsekakor je morala sprejeti, da so Frankovi notranji demoni včasih bili močnejši od blišča, s katerim jo je obsipal. Kmalu je spoznala, da se je bilo najbolje umakniti, ko je Frank bil pijan. Na srečo, ti trenutki niso bili pogosti.

Spomini prinašajo njen pogled na lik in delo Franka Sinatre. Zaveda se, da bodo 'sinatrofili' imeli marsikaj pripomniti, zlasti o vprašanju, zakaj je Frank nastopal tudi takrat, ko je njegova zvezda že potemnela. Ve, da si jo bodo privoščili, vendar je to ne moti. Lady Blue Eyes svojo zgodbo začne na Srednjem zahodu sredi petdesetih, ki jo 'prekine' usodno srečanje s Frankom Sinatro. Frank je bil tisti, ki je obelodanil njuno zvezo – od takrat naprej je svoje življenje prilagajala njegovemu.