Skladba, ki jo je Beethoven napisal leta 1823, tedaj že popolnoma gluh, je postala ena najbolj politiziranih pa tudi najbolj slavnih del klasične glasbe. Rokopis simfonije, označen s skladateljevimi revizijami, je bil prodan neznanemu privatnemu kupcu na dražbi v avkcijski hiši Sotheby's. Prodani rokopis je delo kopista, medtem ko je bil lani za dva milijona dolarjev prodan en sam list iz Beethovnovih zgodnjih skic z začetka Devete simfonije, kar je bilo kar osemkrat več od ocenjene vrednosti. Simfonija, prvič izvedena leta 1824 na Dunaju, ko je bil Beethoven gluh že vsaj osem let, je požela divje odobravanje ter kasneje vplivala na znamenite skladatelje, denimo na Schuberta, Brahmsa in Wagnerja. Nekateri muzikologi zagovarjajo, da je skladatelja za nastanek triumfalnega dela, ki vključuje koralno Odo radosti na besedilo Friedricha Schillerja, deloma navdihnila francoska revolucija.
Toda Beethoven verjetno ni nikoli predvideval, koliko ljudi in koliko različnih stvari bo skladba inspirirala. Hitler, denimo, je dejal, da je skladatelj dosegel več kot vsi Angleži skupaj, ter simfonijo izbral za koncerta ob njegovem rojstnem dnevu leta 1937 in 1942. Ministrski predsednik Rodezije Ian Smith jo je določil za nacionalno himno te nekdanje britanske posesti v Afriki. Študentje, ki so leta 1989 protestirali na Tiananmen Squareu, so jo predvajali iz zvočnikov in na ta način glasbeno kljubovali tankom, ki so vdrli na trg. Sintetizirana verzija skladbe je bila uporabljena v kontroverznem filmu Peklenska pomaranča Stanleyja Kubricka, leta 1956 pa sta tedanja Vzhodna in Zahodna Nemčija izbrala Odo radosti kot himno za združeno ekipo olimpijskih šortnikov.
Simfonijo si lasti tudi Evropska unija - evropski svet jo je leta 1972 razglasil za uradno himno. Deveta simfonija je zadnja končana Beethovnova simfonija - obstojijo tudi skice za deseto, ki pa je komponist, umrl leta 1827 v starosti 57 let, ni nikoli dokončal. Skoraj vsaka od 575 strani rokopisa vsebuje Beethovnove zaznamke in revizije, od predznakov do tempa in ritma. Ti skriti deli glasbe niso bili nikoli objavljeni. Prejšnji lastnik rokopisa je bila privatna fundacija, ki je niso identificirali, denar pa namerava porabiti za ustanovitev dobrodelnega sklada. Rekord za glasbeni rokopis znaša štiri milijone dolarjev. Za toliko je bila leta 1987, prav tako pri Sotheby's, prodana zbirka Mozartovih simfonij.
