Austenmanija: zakaj je v svojem času neznana pisateljica 200 let po smrti kraljica pop kulture?

Ko je pred 200 leti umrla Jane Austen, na njenem nagrobniku niti ni bilo navedeno, da je pisateljica, tako "nepomembna" je bila. Njeni žalujoči družini ni padlo na pamet, da bi to zapisali na nagrobnik, Jane pa je v katedrali pokopana le zaradi tega, ker je umrla v njeni bližini in ker naj bi njen brat, duhovnik, izprosil posebno dovoljenje za to.

V času njenega življenja so bila njena dela objavljena anonimno. Njen prvi objavljeni roman Razsodnost in rahločutnost (1811) je bil objavljen pod imenom "Od gospe" (By a Lady), drugi, Prevzetnost in pristranost, pa "od avtorice Razsodnosti in rahločutnosti".

Zdaj je superzvezdnica. Ima eno najbolj gorečih bazo privržencev med pisatelji. Američani jo imajo tako radi, da so ustanovili celo neprofitno organizacijo, ki se ukvarja s preučevanjem, cenjenjem in razumevanjem njenega dela, življenja in genialnosti. Organizaciji so nadeli ime The Jane Austen Society of North America, ki ga krajšajo s kratico JASNA, ki je avtorici članka še posebej ljuba (mežik, mežik).

V Kanadi in ZDA imajo letna srečanja, za katera se oblečejo v oblačila tistega časa. V zadnjih 30 letih smo priča navidez nepresahljivemu viru televizijskih, filmskih, knjižnih adaptacij in njej posvečenih dogodkov. Jane je danes kult.

Kako je mogoče, da je pisateljica iz 19. stoletja, ki je bila v času svojega življenja relativno neznana, postala ena najbolj vplivnih pisateljic tega časa, ki se je tako zarezala v pop kulturo, da si je danes ne moremo predstavljati brez nje? In zakaj jo je med zvezde izstrelilo ravno leto 1995? 

Kdo je bila ta osupljiva ženska?

Jane Austen je bila angleška pisateljica, ki se je rodila 16. decembra 1775, umrla pa 18. julija 1817. Napisala je šest velikih romanov (Razsodnost in rahločutnost, Prevzetnost in pristranost, Mansfield Park, Emma, Northangerska opatija in Prepričevanje – slednja sta izšla šele po njeni smrti). 

Okoli leta 1816 je zbolela za izčrpavajočo in bolečo boleznijo, ki je niso nikdar diagnosticirali, danes pa menijo, da je imela Addisonovo bolezn, bolezen zaradi zmanjšanega delovanja skorje nadledvične žleze. Leto kasneje je umrla, stara 41 let.

Nihče ni vedel, da je ona avtorica omenjenih del. Šele 52 let po njeni smrti je njen nečak objavil knjigo A Memoir of Jane Austen in jo s tem predstavil širšemu občinstvu.

Nikoli se ni poročila, je bila pa zaročena – eno noč

Vse njene junakinje so se zaljubile in poročile s popolnim moškim, a Jane ni imela takšne sreče. Na našo srečo.

V svojem življenju je imela dve veliki ljubezni. Prvi je bil Tom Lefroy, ki je postal vir navdiha za roman Razsodnost in rahločutnost, ki je bil nečak prijateljice, a je ta prijateljica med njima razdrla zvezo, saj je vedela, da bo Tom v primeru poroke z njo izgubil svojo dediščino, ker Jane ni bila članica visoke družbe. 

Drugi je bil mlad duhovnik, ki ga je spoznala na obali Devona. Naj bi jo zaprosil, a je pred tem tragično umrl.

Dva tedna pred 27. rojstnim dnem je sprejela predlog za poroko s strani prijateljičinega brata. Snubec je bil šest let mlajši, brezobziren, vzkipljiv, a vedela je, da bi njegovo bogastvo in družbeni položaj lahko pomenil varnost za njeno družino, zato je pod pritiskom sprejela snubitev. "Ko je njen oče umrl, je vedela, da bodo z mamo in sestro na robu revščine. Da bi zavrnila premožnega snubca bi bilo neumno in skoraj sebično," je dejal avtor njene biografije Park Noonan. A kljub pritisku je po neprespani noči preklicala zaroko in ustvarila škandal, s tem pa za vedno okrušila odnos med njunima družinama.

Morda si je premislila, ker je verjela, kot je kasneje zapisala, "da se nič ne more primerjati z nesrečo tega, da si vezan brez ljubezni". Na srečo vseh prihodnjih generacij se je odločila ostati samska, zaradi česar se je lahko osredotočala na pisanje, kot da bi gospodinjila in skrbela za otroke, na kar so bile pogosto zreducirane poročene ženske tistega časa.

'Najprej ni nič Jane Austen, nato pa dežuje Jane Austen'

Tako pisano je svojo ugotovitev ubesedila raziskovalka pop kulture Anna Leszkiewiczi. Kakšen je razlog, da smo skoraj 200 let po njeni smrti dobili evforijo, kult osebnosti, navdih za pop kulturo, ko bi na prvi pogled rekli, da se ne moremo niti približno poistovetiti z nekom, ki je živel pred stoletjem, kaj šele dvema? In zakaj jo je med megazvezde izstrelilo ravno leto 1995?

Sicer so leta 1940 posneli film Prevzetnost in pristranost, a pravi bum filmskih in televizijskih del po njenih predlogah nastopil leta 1995.Takrat je premiero doživel film Razsodnost in rahločutnost (prva angleška filmska adaptacija po 50 letih), film Prepričevanje, Colin Firth pa je postal sanjski gospod Darcy v televizijski seriji britanskega BBC-ja. 

Istega leta so začeli snemati tudi film Emma Douglasa McGratha in BBC-jevo televizijsko adaptacijo istega romana.

Občinstvo je te sodobne predelave literarne klasike kar požiralo. BBC-jeva miniserija Prevzetnost in pristranost je pred ekrane z vsako epizodo pritegnila 11 milijonov gledalcev.

Leto 1995 je izstrelilo še eno klasiko, najstniški manifest Nimaš pojma (oziroma, če si bil/-a v devetdesetih najstnik/najstnica, imaš še koliko pojma, saj znaš film na pamet, ker je bil kot tvoja Biblja). Morda znaš besedilo na pamet, ne veš pa, da gre za adaptacijo romana Emma Jane Austen.

In seveda, tudi Biblija "nekoliko starejših najstnic", Dnevnik Bridget Jones avtorice Helen Fielding, temelji na Prevzetnosti in pristranosti. Zadeve so šle celo tako daleč, da si junaka obeh del delita isti priimek, sinonim za tega sanjskega romantika pa je postal Colin Firth, ki je igral "pravega" Darcya v televizijski seriji iz leta 1995 in tudi v filmih o Bridget Jones.

Bridget mogoče ne čuti istega ekonomskega pritiska, da se mora poročiti, kot ga je Elizabeth Bennett, junakinja Prevzetnosti, vseeno pa je podvržena močnemu družbenemu pritisku pravega moškega. Skupno pa jima je predvsem to, da kompleksni in neodvisni junakinji ignorirata pravila družbe in želita najti svojo lastno pot.

Na YouTubu je leta 2012 osvajala serija v obliki videodnevnika The Lizzie Bennet Diaries, ki je imela 100 epizod. In seveda, ne gre drugače, dočakali smo tudi roman  ter film Prevzetnost in pristranost in zombiji.

Austenmanija: Jane je kult

Novinarji so bili osupli, ta nenaden dvig priljubljenosti so začeli naslavljati z "austenmanijo", "austenvročico" in, seveda, "darcymanijo" (bo ta sploh kdaj minila?). Leta 1995 se je Jane Austen zavihtela na deseto mesto lestvice estradnikov leta, ki jo pripravlja revija Entertainment Weekly. Leto kasneje jo je revija Vanity Fair označila za "najbolj vročo pisateljico v šovbiznisu", primerjali so jo s Quentinom Tarantinom.

Teorije za to gromozansko priljubljenost in njen vpliv v časih, ki so tako zelo zelo različni od tistih pred dvesto leti (ali pač?), so različne. A dejstvo je, da je Jane Austen več kot pisateljica. Z besedami Claire Harman: "ona je kult, znamka in kulturni standard".

"Jane je gibanje, razpoloženje, življenjski stil, odnos in – kar je morda najbolj zgovorno – celo magnet za hladilnik,"  dodaja Alexander McCall Smith. Neznana ženica iz nekih zaprašenih stoletij je takšna ikona, da danes krasi naše hladilnike, kot največji rock zvezdniki! Ali ni to neopisljiv fenomen? Kako ga razložiti?

Morda je na prvi pogled nenavadno, da v družbi, kjer prevladuje spolnost, razgaljenost, izzivalnost in petdeset odtenkov romanov, vlada takšno navdušenje nad sicer močno, bojevito, a visoko moralno mlado žensko, ki se popolnoma, s celim telesom in dušo zaljubi v privlačnega, čednega, gospodiča, ki je pogosto nekoliko nesramen ali pa naiven.

Zakaj je tako popularna? Eden izmed razlogov je seveda, da je Jane odlična pisateljica, ironična, bistroumna, realistična, smešna in modra. Njena dela so polna ostrega humorja in zajedljive ironije, s katero je smešila pretencioznost višjih razredov. A za njeno slavo ni zaslužen le njen literarni stil.

Pri Wall Street Journalu so zapisali, da je njena moč v tem, da se loteva univerzalnih tem – ljubezni, moči in statusa. "A niso omenili osebne sreče. Dolžnost in čast sta dve najbolj pogosti temi v literaturi, in Austenova se jih loteva v svojih delih, a njene osebe so pretirano obremenjene z iskanjem sreče. In tudi mi smo," argumentira Micah Mattix v članku za portal The American Conservative.

Sredi devetdesetih so svoje mesto v filmu končno našle tudi ženske

Jane je imela visoke standarde, želela se je poročiti iz ljubezni in ne finančnih ugodnosti, kar je bilo za tisti čas precej pogumno in nenavadno. Njene ženske junakinje v romanih so pogosto prezirale in kršile toge družbene norme, kar je odražalo njeno lastno nezadovoljstvo s povprečno življenjsko usodo ženske.

Kot opaža Justine Ashby, filmi ki jih naredijo ženske ali so jim namenjeni, so "v devetdesetih končno našli mesto v mainstream cinematograifji". Čeprav so večino adaptacij Austeninih del v sredini devetdesetih režirali moški, jih je vseeno napisala ženska, ki je govorila o ženskih izkušnjah.

"Zahvaljujoč bistromnosti, ostremu smislu za humor in močnim ženskim likom, je njena literatura popolnoma relevantna," piše Harmanova. "Beremo jo, ker čutimo, da nas razume – čeprav je bila rojena pred več kot dvema stoletjema," dodaja.

Harmanova trdi, da Austenova ravno zaradi tega v času svojega življenja ni bila uspešna – ker njeno občinstvo še ni bilo pripravljeno nanjo. Danes pa so njene zgodbe ravno pravšnje. "V mnogih pogledih so njena dela bolj v sozvočju z našim časom kot njenim. Očitno je, da je bila Jane veliko veliko pred svojim časom in da jo je družba dohitela šele zdaj," pravi. 

Težave, s katerimi so se soočale ženske v 19. stoletju so še vedno (na žalost) dokaj iste, kot tiste, s katerimi se ženske soočajo danes, razlaga Laura Mauffray Borchert, režiserka ene izmed gledaliških različic Prevzetnosti in pristranosti. "Ženska v času Austenove je trpela družbeno neenakost, prav tako kot danes, ko so ženske manj plačane in manj cenjene. To ustvarja brezčasne strahove pred finančno negotovostjo in družbeno sramoto. Pričakovanja vrstnikov in družbena pričakovanja še vedno nadzorujejo srca mladih, ki se odločajo, ali se poročiti zaradi ljubezni ali finančne varnosti, oziroma ali se sploh poročiti," dodaja. 

Nostalgija po časih velikih gest: v njen svet zremo z zavidanjem

Mnogi so njeno nenadno priljubljenost povezovali z nostalgijo po bolj olikanem obdobju. Edward Rothstein je usodnega leta 1995 zapisal, da nam zaradi "propada manir v današnji vse bolj prostaški družbi" ne preostane drugega, kot da "zremo v svet Jane Austen … z zavidanjem". 

Z zavidanjem po času velike romantike, čustvenih izlivov, ganljivih govorov, ki so spodnašali tla pod nogami in pošiljali metuljčke v svet. "Nostalgija po kavalirstvu, dostojnosti preteklih časov, pa naj bo ta realna ali izmišljena," razlog opisuje Mattix. 

Je v času, ko je višek romantike to, da na hladno elektronsko napravo prejmeš besedo "rtm", res nenavadno, da čutimo hrepenenje po velikih gestah, govorih, popolnih lepotcih in močnih zabavnih ženskah, ki niso le stranski liki, temveč samosvoje, intelektualne osebe, ki posedujejo moč?

Priznajmo si: se ne zalotimo kdaj, da sanjarimo, da bi po nas prišel šarmantni pametni zabavni prijazni postavni Darcy s kočijo, za nas pripravil dolg govor, v katerega bi na nepatetičen način izlil svoja čustva do nas in nas odnesel s tal, namesto da nam zapiska telefon in si rečemo: O, super, še ena slika mednožja?

Hvala ti, Jane, za Darcyja, za upanje, za sanje, za smeh, za moč, za vse!