Da so bili umrli papeži lahko na ogled vernikom, jih je bilo treba balzamirati. Člani italijanske družine Signoracci, ki so sicer zaposleni v komunalni službi, so to delo opravili na posmrtnih ostankih treh papežev: Janeza XXIII., Pavla VI., in Janeza Pavla I.
Posmrtni ostanki Janeza XXIII., ki so jih leta 2001 prenesli v baziliko sv. Petra, so bili 38 let po smrti v odličnem stanju. Balzamirali naj bi tudi truplo papeža Janeza Pavla II.
Italijanski časnik Corriere della Sera piše, da so pred stotimi leti papeže balzamirali v celoti, nato pa se je Pij X. odločil, da prekine s tem običajem. Po tem obdobju dovolijo na posmrtnih ostankih le nekatere posege, in sicer zato, da je lahko pokojni papež na ogled vernikom.
Balzamirale so že stare kulture
Balzamiranje je postopek, s katerim tkivo postane bolj odporno proti razkroju. Stoletja pred našim štetjem so različne kulture, predvsem iz religioznih razlogov, razvijale postopke balzamiranja. Že v starem Egiptu so uporabljali različne rastlinske smole in olja, predvsem balzamovo olje, po katerem je balzamiranje dobilo ime.
Danes balzamirajo pokojnike v primerih, kadar je treba posmrtne ostanke pred pogrebom ohraniti za daljše obdobje ali pa transportirati na večje razdalje. Pri balzamirajo uporabljajo tekočine, ki jih vnesejo v pokojnikovo telo in preprečujejo prehiter razkroj tkiva.
