Doslej so astrofiziki bili mnenja, da iz črnih lukenj zaradi njihove gravitacijske privlačnosti ne more pobegniti nič, niti svetloba. Avtor uspešnice 'Kratka zgodovina časa', kozmolog Črna luknja je popularno ime za prostorsko-časovno singularnost, ki jo napove Einsteinova splošna teorija relativnosti, oz. za del vesolja, kjer je gravitacija tako močna, da ji niti svetloba ne more ubežati. Črne luknje nastanejo, ko se masivne zvezde zaradi lastne teže 'sesedejo' same vase.
Med seboj se črne luknje lahko razlikujejo le preko treh lastnosti (količin), ki jih lahko določimo posamezni črni luknji: (1) skupna masa, (2) skupni električni naboj in (3) vrtilna količina. (Tako imenovano Hawkingovo "sevanje črne luknje" v resnici izvira na zunanjem robu črne luknje.) Ker črne luknje brez mase ni, obstojijo tako štiri možne variante, ki jih lahko izpeljemo iz enačb splošne teorije relativnosti: (a) 'Schwarzschildova črna luknja' (prvič izračunana leta 1916) nima ne naboja ne vrtilne količine; (b) 'Reissner-Nordstromova črna luknja' (1918) ima naboj, ne pa vrtilne količine; 'Kerrova črna luknja' (1963) ima vrtilno količino, a je brez naboja;
(d) 'Kerr-Newmanova črna luknja' (1965) ima tako naboj kot tudi vrtilno količino. Astrofiziki domnevajo, da se realne črne luknje skoraj gotovo vrtijo in imajo zelo majhen električni naboj, kar pomeni, da je Kerrova rešitev še najbolj uporabna. Izraz črna luknja je v 1960-ih skoval John Archibald Wheeler. (vir: kvarkadabra)
