Piše: Matej Sedmak
En svet je pripravljen
Pred dobrim tednom dni sem se odločil projekt EN SVET predstaviti javnosti in napisal sem uradno predstavitev. Za pomoč najprej zaprosil mehiško univerzo UNAM. Odločil sem se obdržati večino idej v tajnosti, javnosti pa predstaviti zgolj temelje projekta. Ljudje so mi rekli, da UNAM prejema tisoče prošenj za projekte in da je zelo malo možnosti, da koga uradno podprejo. Na moje presenečenje so mi sporočili, da so pripravljeni uradno podpreti projekt. Srečal sem se s pomembnim možem z univerze in rekel mi je, da sta tako on kot rektor navdušena nad projektom in da bodo naredili vse, da mi pomagajo pri njegovi izvedbi.
Univerza UNAM je z nekaj več kot dvesto tisoč študenti največja in najuglednejša univerza v Latinski Ameriki. Univerzitetni kompleks je res ogromen – pravo mesto v mestu.
S pomočjo univerze sem se odločil narediti serijo predavanj za študente in profesorje ter tiskovno konferenco za medije. Priznam, da se počutim negotovega, saj nisem še nikoli predaval pred takšno množico ljudi in, še manj, organiziral tiskovno konferenco.
Na pot z nacionalno televizijo
Dan po obisku univerze je na vrata hiše moje mehiške družine potrkala ekipa najbolj popularne mehiške nacionalne televizije – TV Azteca, pripravljeni, da jih peljem na sprehod po Mehiki. In tako sva se z znanim mehiškim novinarjem odpravila na štop v neznano, brez denarja seveda. Srečal sem ene najbolj zanimivih ljudi na potovanju, odpirali so se pred kamero in govorili noro zanimive življenjske zgodbe. Ljudje na ulici so nama dajali brezplačno hrano, taksisti so naju brezplačno vozili po mestu, dva študenta sta zaradi naju naredila 50-kilometrski ovinek, sredi poti smo ostali brez bencina in brez denarja ... Ljudje so nam pomagali zbrati denar za bencin, in ko sva prispela v mesto Tepoztlàn smo v 20 minutah našli družino, ki me je sprejela k sebi in odstopila prosto posteljo. Vse to, ne da bi vedeli, da se snema videoreportaža! “Veliko sem že doživel, ampak česa tako norega pa še ne,” mi je na koncu priznal novinar.
Jaz pa sem srečen, da sem imel priložnost pokazati nekaj deset milijonom gledalcem, kako prijazni so lahko neznanci.
Bom postal poet?
Tania mi je v zadnjem mesecu odprla veliko novih svetov, med drugim svet poezije, ki me ni prej nikoli zares zanimal. S svojim načinom pripovedovanja in razlage mi je vzbudila strast in navdušenje nad mehiškimi in argentinskimi poeti.
Spominjam se, da sem svoji prvi preprosti poeziji napisal pri sedmih letih in jih predstavil celotni osnovni šoli. Vendar pa nisem poskusa nikoli ponovil.
Tako mi je večer po obisku univerze šinilo v glavo, da bi napisal svojo prvo pesem v španščini ... za Tanio. Njen osupel pogled ter nato nasmeh in objem so mi dali vedeti, da je bil začetek dober.
Nazaj k družini
Odpravljam se na meditacijo na piramido Tepozteco, za katero pravijo, da ima izredno močno energijsko polje. Nato pa s palcem na pot, nazaj proti Mexico Cityju, kjer Tania že pričakuje nove zgodbe.
Preden smo včeraj odšli na pot, sem pred kamero rekel nekaj iskrenih besed: “Tole deklico sem po 'naključju' spoznal na koncertu Santane v centru mesta in jo vprašal, če lahko pri njej prespim eno noč. Zdaj sem pri njeni družini že dober mesec in pol in še nikoli na potovanju se nisem počutil tako doma.”
“Ja in še to, v hišo sem ga spustila z majhno lažjo – domačim sem rekla, da je slovenski plesalec tanga na izmenjavi,” je novinarje spravila v smeh Tania.
“V zadnjih desetih mesecih me je pod streho sprejelo veliko ljudi in reči moram, da sem bil povsod lepo sprejet. Ljudje so skrbeli zame, vendar česa takega, kar doživljam tukaj, nisem doživel še nikjer. Niti za trenutek se nisem počutil kot tujec ali gost. Od samega začetka mi mama Leti z vsako besedo in dejanjem da vedeti, da nisem nič manj in nič več kot njeni otroci.”
“Hehe... to je moj sin iz Slovenije,” se je s smehom vmešala mama Leticia in me objela.
“To je hiša z neverjetno pozitivno energijo. V zadnjem mesecu in pol sem se smejal več, kot v vseh devetih ostalih mesecih. In resnično vsi družinski člani dihajo z mano in mojimi sanjami o ENEM SVETU,” sem zaključil.
Še vedno načrtujem pot na Japonsko, čeprav ugotavljam, da je štopati avtomobile lažje kot letala. Vendar me ne skrbi. Ko opravim svojo nalogo v Mehiki, in ko bova jaz in Japonska pripravljena, bom po novem, “neverjetnem naključju,” dobil letalsko karto za Tokio.
www.peacehiker.com
www.okolisveta.com
