Zanimivosti

Dnevnik s poti okoli sveta, 23. del

Ciudad de Mexico, 11. 10. 2005 23.10 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min
Avtor
Matej Sedmak
Komentarji
0

Po dolgem boju sem dosegel svoj cilj in v svojem malem nahrbtniku imam letalsko karto za Tokio.

Ciudad de Mexico, 27.september 2005

Kot kaže, bom 4. oktobra zvečer pristal na otoku Honšu na letališču Narita in spal v hiši japonskih prijateljev, ki so za zdaj še neznanci. Na trenutke se zadnje dni ujamem v razmišljanju: kaj mi prinaša Japonska? Me bodo tudi tam ljudje tako toplo sprejeli? Bom razumel njihov jezik? Kljub intenzivnemu učenju namreč še vedno ne čutim, da bi lahko v japonščini sproščeno komuniciral. Bom dobil vsak dan svoj obrok hrane in... me bodo neznani ljudje želeli gostiti v svojih hišah, kot me gostijo tukaj?

Vem, da se bom imel lepo. Vem, da bo šlo vse tako, kot gre vedno, Vse bo točno tako, kot mora biti in vse popolno. Ujamem se pač v razmišljanju... to je očitno del izkušnje, ki se imenuje "biti človeško bitje". Ko se nekje počutimo varni, sprejeti, ljubljeni... tega kraja ne želimo zapustiti. In nikjer na svetu se nisem počutil tako sprejetega, kot v zadnjih mesecih v Mehiki. Nikjer me niso imeli ljudje tako radi, nikjer se nisem še tako zaljubil in nikjer nisem dobil toliko prijateljev.

Vendar pa je del osebnostne rasti oditi iz krajev, kjer se počutiš varno in se z odprtim srcem soočiti z neznanim. Pomemben del rasti je spoznati in sprejeti strahove, ki spremljajo pot v neznano, in jim iti naproti... da nazadnje ugotoviš (vedno znova), da je strah znotraj votel, okrog ga pa nič ni.

Obisk mojih najdražjih

Zaupal sem vam že, da sem se pošteno zaljubil in me je moja mehiška princesa povabila v Queretaro – za en dan. Ostal sem tam dober mesec dni in na veliko presenečenje sem v začetku septembra doživel obisk moje (rodne) družine. Eno leto je že minilo, odkar sem nazadnje videl obraz mame in sestrice in nekaj mesecev, odkar se nisva videla z očetom!

Po nekaj dneh, ki smo jih preživeli skupaj z Loreno in njeno družino, sem se od nje poslovil (v eni noči sva porabila celo škatlo klinex robčkov) in popeljal starše na nekajdnevni izlet po Ciudad de Mexicu. Predstavil sem jim mamo Leti, Tanio in ostale člane družine. Bili so čustveni trenutki – videti mamo Leti v objemu moje slovenske mame in kako mehiška sestra Larisa uči mojo sestrico Niko španščine. Ugotovil sem tudi, da imam Tanio resnično rad, da je moja najboljša prijateljica. Zadnje dni preživljava veliko časa skupaj.

Po osmih čudovitih in čustvenih dneh so starši odšli. Kot vedno, mi je oče predlagal, da kupi še eno letalsko karto za Slovenijo in mi nato ponudil pomoč pri nakupu letalske karte za Japonsko. Vendar me je tokrat vprašal na drugačen način... tokrat je vedel moj odgovor in čutil sem njegovo ljubezen ter ponos. Čutim, da me starši tokrat zares razumejo. Ne želijo me več učiti in voditi, pač pa me sprejemajo takšnega kot sem in se učijo od mene. "Mama, vem, da je težko imeti takšnega sina, ki bo vedno v življenju hodil po robu, ki želi izkusiti vse, in ki mu je tako težko ostati na enem mestu. Vendar nočem in ne potrebujem, da skrbiš zame. Ne potrebujem tvojega vodstva in tvoje pomoči. Ne potrebujem, da moliš, da bi mi bila kakršna koli izkušnja prihranjena, ker želim v tem življenju izkusiti vse in iti do konca. Edino kar si želim, je tvoje iskreno prijateljstvo." Orosile so se ji oči, objela me je in prikimala.

Starši, vaša naloga je narediti otroke čim hitreje neodvisne. Čakajte in veselite se dneva, ko bodo otroci brez vas srečni in bodo sami sledili svojim sanjam. Biti starš mora biti nekaj čudovitega, vendar pride čas, ko morate NEHATI BITI STARŠI svojim otrokom in postati njihovi prijatelji. Če ne naredite te radikalne spremembe, ne boste nikoli resnično spoznali svojih otrok, ki že dolgo niso več otroci...

Če vztrajate biti starši in skušate voditi otroke, ki se znajo voditi sami, je to zgolj izraz sebične potrebe. Če vas skrbi, kako so in kje so, vam lahko povem, da ta skrb zgolj obremenjuje vaše ljubljene. Nihče ne potrebuje ljudi, ki bi jih skrbelo zanje – naredite vse, da se otresete teh občutkov, ali pa jih vsaj ne izražajte prepogosto. Zaupajte - vse bo v redu z vašimi... prijatelji!

Najbolj presenečen obraz v Mehiki

Po nekaj dneh vztrajnega iskanja sponzorjev za pot proti Japonski, sem neko jutro odkril v desnem žepu 100 pesov (okrog 10 ameriških dolarjev). Ne spomnim se točno, kako je denar tja zašel, vendar se mi zdi, da mi ga je dal oče za plačilo taksija za mamo Leti. Tudi tisti dan sem preživel v iskanju sponzorjev, vendar sem ob tem neprestano razmišljal, komu je ta denar namenjen.

Opazoval sem berače, ki so hodili mimo mene in me prosili miloščine, vendar jim nisem želel dati najdenega zaklada. Samo dejstvo, da so berači, pomeni v veliki večini primerov, da ne razumejo denarja in z njim ne znajo ravnati. Ljudje, ki imajo pravi odnos do denarja, navadno niso dalj časa brez denarja. Nič jim ne bo pomagalo mojih 100 pesov. Želel sem nekoga resnično osrečiti.

Tako sem se po celodnevnem boju odločil obiskati še zadnjo japonsko restavracijo – Sushi Groove. Vstopil sem v temen lokal in se, kot vedno, nasmehnil varnostniku ter rokoval s prvim natakarjem, ki me je vprašal, s čim mi lahko postreže.
"Je lastnik lokala tukaj?"
"Je.... Samo trenutek."

Namesto lastnika z velikim trebuhom in robatim glasom je do mene prišlo mlado dekle, ki ni mogla šteti več kot 25 let, majhne rasti in nežnih obraznih potez. Zavzeto je poslušala mojo zgodbo in ko sem ji omenil, da potrebujem njeno pomoč, so ji v oči skoraj stopile solze.
"Maite... ali kako ti je že ime?"
"Matej," sem jo popravil.
"Ne predstavljaš si, kako te občudujem in kako ZAKON je to, kar počneš. Mislim, totalno kul je in noro, da obstajajo ljudje, kot si ti na tem svetu in resnično si me navdihnil in..."
"Eh," sem jo prekinil. "Jaz samo sledim svojim sanjam. Tudi ti lahko!"

Nasmehnila se je in nato nadaljevala. "Če bi prišel pred enim mesecem, bi ti z velikim veseljem primaknila kakšen dolar, ampak ti si ne predstavljaš, v kakšni krizi je zdaj moje podjetje. Pravkar smo ugotovili velike goljufije znotraj podjetja in zdaj sem na točki, ko lahko restavracijo zaprem. Resnično ti ne morem dati niti pesosa... In iskreno – tako bi ti rada pomagala! Lahko kaj drugega naredim zate?"

Zasvetile so se mi oči in na ustih se mi je narisal širok nasmeh. ONA JE! Pomiril sem jo in ji rekel, da je vse popolno in da se vedno vse zgodi tako, kot se mora. Mi smo tisti, ki moramo narediti vse, kar je v naši moči, in ostalo se vse vedno uredi tako kot se mora.
"Pravzaprav, lahko..." sem ji odgovoril.
"Povej mi!"
"Ne bi rad, da me zdaj razumeš narobe. Prosil te bom za nenavadno uslugo. Danes nosim s sabo nekaj, kar ni moje in na noben način ne znam uporabiti. Vendar prepričan sem, da bo tebi prišlo prav."

Izvlekel sem 100 pesov iz žepa, jih položil na mizo in videl najbolj šokiran obraz zadnjih devetih mesecev v Latinski Ameriki. Zgrabila je mojo roko z denarjem in skoraj zakričala:
"Ne, ni treba... Vzemi nazaj..."
Prijel sem jo za roko, pogledal v oči in rekel: "Adriana. Sprejmi moje majhno darilo. S tem mi boš polepšala dan."
Vstal sem od mize in se odpravil po stopnicah do izhoda, nato pa proti metroju.

Zaslišal sem kričeč glas za mano in se obrnil. Videl sem Adriano, kako teče za mano in počakal sem jo. Vsa zadihana mi je rekla: "Ej, si lačen, želiš kaj pojesti?"
Rekel sem ji: "Adriana, najlepša hvala. Sem že jedel. Kdaj drugič."
Nato sva se objela in zašepetal sem ji: "Sledi svojim sanjam. Nikoli nikomur in ničemur ne pusti, da ti jih ukrade. Mi obljubiš?"
Prikimala je in me objela še močneje. Poslovila sva se in hodil sem po temnih ulicah Mexica s skoraj prazno kuverto, kjer hranim sponzorski denar za karto. Bil je dolg in težak dan, vendar sem se počutil bogataga in uspešnega kot še nikoli.

Presenetljiv razplet iskanja sponzorjev

Moj prvi sponzor je bil Japan Airlines, ki mi je na pobudo predsednika družbe spustil ceno karto. Sledilo je stotine neodgovorjenih pisem podjetjem in posameznikom v Mehiki, dokler se nisem srečal z mladim japonskim poslovnežem Hirojem. Ta mi je prvi podpisal dokument, da bo na dan, ko grem kupit karto, plačal desetino.

Sledila je japonska restavracija in tej drugi mali sponzorji. Kaj kmalu sem zbral 700 dolarjev od tisoč, kolikor potrebujem. In na tej točki nisem na noben način mogel dobiti nikogar. Manjkalo mi je zgolj 300 dolarjev in nihče v Mehiki mi ni bil pripravljen pomagati. Na neverjeten način se me je ogibala sreča... V tem času sem spoznal neverjetne ljudi, ki so mi prinesli močna in pomembna sporočila.

V četrtek zjutraj sem sprejel odločitev: naucil sem se, kar sem se moral in sedaj sem pripravljen zapustiti Mehiko. Po jutranji meditaciji sem stopil na ulico in zašepetal:
"Vodi me, Bog. Tvoj sem. Pelji me, kamor moram iti."

Naenkrat sem začutil željo po tem, da grem na internet. Stopil sem do prvega internet kafeja in na moje presenečenje so zavrnili prošnjo za 15-minut brezplačnega interneta. To se je zgodilo prvič v zadnjem mesecu dni. Uslužbenka me je napotila v drugi internet kafe v bližini. Tam me je Mehičan za pultom povabil, naj ostanem za računalnikom kolikor časa hočem. Ko sem končal, sem stopil do lastnika in mu razložil svojo zgodbo ter ga vprašal, če mi lahko pomaga pri nakupu letalske karte.
"Če bi prišel prejšnji teden, bi ti lahko kaj primaknil, vendar danes, potem ko sem plačal papir in črnilo, mi ni ostal niti en peso. Če ne, z veseljem."
"Vendar poznate koga, ki bi mi lahko pomagal."
Mož je prikimal, me napotil v pisarno na vogalu in rekel, naj govorim z Enriquejem. Vstopil sem v pisarno, z istim nasmehom, isto zgodbo, vendar tokrat drugačnim razpletom. Preden sem dokončal, me je direktor prekinil: "Ne skrbi, jaz ti bom pomagal. Zaenkrat pozabi in naroči temu gospodu, kaj bi rad pojedel."

Ko smo pozajtrkovali, sem mu omenil, da mi manjka 300 dolarjev in dal mi jih je 500. Ko sem mu rekel, da jih ne potrebujem toliko, ni želel vzeti nazaj razlike. Povedal mi je svojo zgodbo, kako je bil zapit in zadrogiran 'nihče' na cesti... in zdaj je, hvala Bogu, bogat. Dejal je, da sem mu polepšal življenje, ker sem mu dovolil, da mi je pomagal.

Četrtkovo jutro mi je spremenilo življenje (kot toliko drugih vsakodnevnih pripetljajev). Potrdilo mi je prepričanje, da je vedno VSE POPOLNO in da mi nikoli v življenju ne bo manjkalo ničesar, kar bom resnično potreboval. In še to... kakršno koli poslanstvo mi je v življenju že namenjeno – vedno bodo prišla k meni vsa sredstva, ki jih potrebujem, da svoje poslanstvo izpolnim.

Moje edino vprašanje je bilo: Zakaj sem dobil 200 dolarjev več? Kaj naj z njimi počnem? Komu so namenjeni? Bog namreč ve, da denarja niti ne sprejemam niti ne potrebujem...

V soboto zjutraj sem v hišo prijatelja prejel telefonski klic.
"Mama Leti je," mi je rekel prijatelj, ko mi je predal telefon.
„Ola, mama Leti! Kako si?"
"Sinko, sem v resnično neprijetni situaciji... Ne vem kako naj ti razložim in grozno sram me je spraševati te po tem... Nikoli se mi ni še to zgodilo ...“
„Reci, mama.“
„Nimamo niti centa več in danes nimam kaj dati jesti otrokom. Mi lahko morda posodiš nekaj malega – ti vrnem čez 3 dni, ko dobim plačo.“
Srce mi je zaigralo od sreče. Ko je prišla v hišo prijatelja, kjer smo imeli sestanek prvi Peacehikerji, sem ji dal razliko denarja od letalske karte.

Vsi smo bili zbrani in začel sem jim govoriti o temeljih organizacije Peacehikers.
'... in med nami NI IZMENJAV! Drug drugemu si pomagamo v vsem, kar potrebujemo.'
Pogledal sem mamo Leti z narejeno jeznim pogledom. Bruhnila je v smeh.
„Mama, če kaj potrebuješ, me preprosto vprašaš – ni se ti treba čutiti kriva! Vse, kar si mi dala v zadnjih mesecih, si kdaj koli pričakovala kar koli v zameno?“
„Seveda ne!“ je rekla.
„Ti je bilo prijetno ob tem, ko si mi lahko kuhala, dajala svojo ljubezen in vse kar sem potreboval?“
„Seveda, sinko!“
“Zakaj torej dvomiš v to, da jaz uživam, ko ti lahko pomagam! Ljudje smo tako narejeni, Leti – to je naravno v človeškem bitju, da DAJE in se počuti lepo zgolj zaradi dejstva, da daje. Tako smo narejeni in sodobna EKONOMIJA nima nobene zveze z naravo človeškega bitja. Nismo ekonomski subjekti, temveč nam resnično srečo prinese, ko lahko s tem, kar imamo, razveselimo druge!“
Zasmejala se je.

Organizacija Peacehikers

Preden zapustim Mehiko bi rad na tiskovni konferenci medijem sporočil našo namero, da organiziramo organizacijo Peacehikers (Caminantes de Paz), kjer se bomo povezali ljudje, ki skušamo živeti najvišjo vizijo človeškega bitja ter prakticiramo religijo: Ljubezen. Združili se bomo v sanjah o enem svetu, brez meja in skupaj iskali možnost, kako do tega sveta priti.

www.peacehiker.com

  • krovni2
  • PRALNI STROJ
  • SESALNIK
  • ČISTILEC
  • klima
  • tv
  • ura
  • skiro
  • kosilnica
  • krovni