Okinawa, 19. november, 2005
Razmišljam o neverjetnem ustvarjalnem potencialu odločitve. Dogodki zadnjih dni so mi se enkrat potrdili znan izrek: "Karkoli se odločiš in v to resnično verjameš, lahko dosežeš."
Včeraj ob 6:00 po lokalnem času je v pristanišče v mestu Naha na otoku Okinawa prispela ladja z dvema Peacehikerjema. V pristanišču naju je čez 5 minut čakal avtomobil z voznikom. Najprej naju je peljal na ogled trgovine gospoda Kishta in nato so naju pogostili v tradicionalni restavraciji Okinawe - ena najboljših večerij v mojem življenju. Okrog polnoči naju je odpeljal v predmestje Okinawe in nama odprl vrata najinega stanovanja.
Zgodba se je začela, ko sva se odpravila iz mesta Fukuoka na otoku Kyushu stopati proti jugu z dvema nahrbtnikoma, nekaj denarja, ki nama ga je nekdo podaril prejšnji dan in močno odločitvijo, da prideva na Okinawo. Po 30 minutah čakanja na eni od bencinskih črpalk na poti, sta naju pobrala dva moška v zgodnjih 40-ih letih v črnem chevroletu. G. Kishta je bil navdušen nad najino zgodbo - potovanje brez denarja, predvsem pa nad mojimi sanjami, da bi v Indiji obiskal Sai Babo, še prej pa se udeležil mirovne konference, 9. decembra. Po nekaj minutah pogovora sva utrujena zaspala. Zbudila sva se v pristanišču Kagoshima in g. Kishta naju je najprej pogostil z odlično japonsko večerjo, nato pa nama je kupil ladijski karti vredni 300 dolarjev.
Tukaj na Okinawi zdaj živiva v stanovanju tega istega gospoda. Okinawa je veliko bolj topla od celinske Japonske in me je povsem očarala s toplino njenih prebivalcev, čudovitim rastlinjem in peščenimi plažami. Nekaj dni nazaj sem obiskal muzej atomske bombe v Nagasakiju. Gledal sem slike, bral zgodbe in solze so mi polzele po licih. Nikoli nisem videl se kaj tako grozljivega!
Angel po imenu Megumi
Ne vem kdo mi je poslal tega angela po imenu Megumi, na pot, vendar je zagotovo ena najbolj čudovitih oseb, ki sem jih srečal na tej poti. Nikoli nisem srečal še tako lepe, tako spontane, tako pametne punce in hkrati tako naivna in tako čista. Izgleda, kot bi se rodila komaj včeraj in da ne bi nikoli izkusila še ničesar slabega v življenju. Neverjetno pametna je, ima izjemen smisel za humor in je izjemna pevka ter plesalka. Neprestano se smeji in očitno je, da uživa vsak trenutek življenja. Čeprav ni bila se nikoli na taksnem potovanju, nisem na njej opazil se trohice strahu ali znaka neudobja. Lahko je dolge ure tiho in lahko je najbolj čebljava oseba na svetu, vendar nikoli ni vsiljiva.
Najprej sem želel potovati po Japonski sam. Obožujem namreč svobodo, ko potujem. Vendar s takšno sopotnico čutim, da imam še več svobode in potovanje dobi cisto novo razsežnost.
Včeraj sem podaril svoj fotoaparat Megumi in do nedelje se nameravam znebiti še ostale prtljage. Dobil bom sponzorja za pismo z nekaj dnevniki proti domu.
Končno svoboden!
Vse kar potrebujem je zobna ščetka, dnevnik, mali mp3 predvajalnik, CD z meditacijo in pa potni list. Priti ven iz Okinawe brez denarja izgleda nemogoče, vendar sem prepričan, da bom našel rešitev. Želim si prispeti na mirovni konferenco v Lucknow, 9. decembra. Tja sem povabil tudi očeta, upam, da se bova spet srečala!
Do Indije (ali morda še dlje) se nameravam odklopiti od oči javnosti ter prijateljev. Čutim, da me čakajo odgovori na nekatera vprašanja...
www.peacehiker.com
http://peacehiker.blogs.com
