Tako kot trikratno ponatisnjeni Neumni beli možje je tudi ta oster retorični napad na administracijo Georga W. Busha v prevodu Dušana Rebolja izšel pri založbi Pasadena. Spremni besedili sta knjigi, ki je v prvi vrsti neusmiljena obsodba oblasti republikancev, njihove odločitve za vojno v Iraku ter kritika zloma nekaterih podjetij, pripisala Erica Johnson Debeljak in Erik Valenčič. Založba Pasadena bo ob izidu knjige v četrtek, 16. junija, ob 18. uri v gostilni Livada pripravila okroglo mizo z naslovom Fenomen Michaela Moorea.
Stari, kje je moja dežela? (Dude, where's my cuntry?) je nekakšno nadaljevanje Neumnih belih mož - vprašanja Bushu so tudi tu hrbtenica besedila. Če je bil Moore v prvencu še kontemplativen in zadržan, je tokrat jezen, odločen in bolj energičen, je pojasnil Dušan Rebolj. Nekateri deli knjige so zajeti tudi v Mooreovem z zlato palmo ovenčanem dokumentarcu Farenheit 9/11.
Moore uvodoma zastavi sedem konkretnih vprašanj o političnih in finančnih vezeh med Bushem, vlado Savdske Arabije in družino Osame bin Ladna, nadaljuje pa z napadom na, tako Moore, javno dovzetnost za taktično trgovanje administracije s strahom, ki tako upravičuje vojaško posredovanje v Iraku in povzroča erozijo notranjepolitičnih civilnih svoboščin.
Moore mi je bolj kot režiser in pisatelj všeč kot fenomen. Česar ne primanjkuje republikancem, pošteno pa trenutno manjka demokratom, ima Moore, in to je v prvi vrsti nastop. Govori "straight", naravnost, obenem pa zgleda in govori tako kot ljudje, ki jih nagovarja, je o Michaelu Mooreu povedala Erica Johnson Debeljak. V svoji spremni besedi je dodala, da je Moore natanko tisti lek, ki ga je zdravnik predpisal bolehni demokratični velesili, da bi hitreje ozdravela, če se jo sploh še da pozdraviti, kar bo postalo jasno na predsedniških volitvah novembra 2004.
To je napovedana vojna Bushu, a Moore se mora najprej spopasti z nevednostjo prebivalcev ZDA, politično apatijo in strahom pred terorizmom, je pojasnil Erik Valenčič. Avtor vojno proti terorizmu pokaže kot vojno Busheve administracije proti lastnim političnim nasprotnikom in svobodi govora. ZDA imajo prenekaterega "antibushevskega" teoretika, vendar pa je Moore dostopnejši širši javnosti, hkrati pa ima izreden smisel za humor.
Poleg tega Moore predstavi načrt za zmago demokratov na volitvah 2004, v šali predlaga Oprah Winfrey za predsednico ZDA ter premišljeno in utemeljeno oceni Wesleya Clarka kot kandidata predsedniških volitev. Ta del pa je Valenčič označil za manjši Mooreov spodrsljaj.
S knjigo Neumni beli možje Moore osvaja bralce po vsem svetu in podira prodajne rekorde. Z oskarjem nagrajeni Bovling za Columbine je eden bolj gledanih dokumentarcev vseh časov, njegova zadnja mojstrovina Fahrenheit 9/11 pa je še ena ostra kritika Busha. Filmu je sicer grozilo, da zaradi težav z iskanjem distributerja pred ameriško publiko, kateri je prvotno tudi namenjen, ne bo prikazan, kar je spodbudilo razprave o svobodi izražanja mnenj in vplivnih lovkah vlade, ki želi popolnoma usmerjati življenje svojih podanikov.
