FOTO: Japonska – tako daleč, a tako zanimiva

Japonska je dežela, ki s svojo kulturo in tehnologijo privlači mnoge. Enako je tudi s Slovenci, še posebno pri mladih, ko pride do japonskih risank in stripov. Če je 20 let nazaj le malokdo vedel, kaj so to animeji in mange ter do njih prišel le po naključju (brskanje po nemških in italijanskih televizijskih kanalih), je zdaj internet naredil svoje. Tako rekoč nam je ta del japonske kulture položil v dlan in marsikdo si ta del Japonske vzame z veliko žlico. Se mogoče spomnite radovedne male čebelice Maje? Nemški naročniki so zaposlili japonski studio in leta 1975 je nastala risanka oziroma anime, ki se je vrtel tudi na naših programih, prav tako so japonski ustvarjalci naredili tudi Barbopapo in Kalimerota, ki sta se vrtela tudi v Sloveniji.

Miha, ki je imel na Makkonu predavanje o animejih, nam je dejal, da se je pravi animejski bum začel leta 2003: "Včasih so bili animeji zelo slabo poznani ... to se je začelo spreminjati leta 2003, ko je Hayao Miyazaki dobil oskarja za anime Čudežno potovanje (Sen to Chihiro no kamikakushi), tukaj je bil tudi Youtube, ki je naredil veliko za širjenje animejev. Miyazaki je drugače samo eden od predstavnikov, ki ustvarja animeje, ima pač svoj pogled in svojo filozofijo, ki jo vnaša v svoje animeje. Toda na vzhodno animacijo je veliko pogledov. Obstaja tudi drug del, ki ni tako v ospredju, kajti Miyazakija naprej potiska Disney, vsi ostali pa se promovirajo preko malih založnikov in spletnih strani. Sami oboževalci mislim, da se ne ozirajo toliko na avtorje, ampak na samo vsebino." In kaj je čar Japonske in animejev? "Japonska je pač daleč, tam nekje, je drugačna, celo eksotična za nas. Animeji in mange pa prinašajo nove žanre, tematike, ki niso tako pogoste v zahodnih medijih, to poganja radovednost. Poleg tega so ti ljubitelji zelo odprti in sproščeni do drugače mislečih, tudi to je eden od čarov."

Trg animejev in mang je na Japonskem že vse od 50. let naprej donosen del založniške industrije, velik del zabavne industrije je postal tudi po svetu. ZDA, Nemčija in Italija že vrsto let prevajajo mange in sinhronizirajo animeje, medtem ko je v Sloveniji le peščica animejev sinhroniziranih (pa še to se krešejo mnenja, da delo ni bilo najbolje opravljeno), v slovenščini pa imamo uradno prevedeno le eno mango – Princesa Ai, ki pa je mnogi ne želijo dati v isti predal kot ostale mange. Več uspeha so imela knjige oziroma priljubljeni avtor Haruki Murakami, v slovenščino je prevedenih več njegovih del, nekateri neposredno iz japonščine, nekateri iz angleščine. Na knjižnih policah pa se najde tudi pravljica Kresniček Bal, slovenskega avtorja, ki je knjigo pospremil tudi z japonskim besedilom. Toda glede na zanimanje mladih – tudi za sam študij, se nam mogoče obeta še kakšen prevod.

Ena od Slovenk, ki študira in večinoma časa živi in dela (kot manekenka in fotografinja) na Japonskem je Sanja iz Ljubljane: "Način življenja je zelo hiter, vedno se nekaj dogaja, tako podnevi, kot zvečer. Zaradi tega se dejansko tudi težko "izklopiš" zvečer, kakšna nespečnost ni tako redka. Po drugi strani pa vedno doživiš nekaj novega, spoznavaš nove ljudi, začneš delati na novih projektih, vedno je nekaj ... So plusi in minusi, življenje je drago – stanovanje, hrana, prevoz, predvsem v Tokiu, veliko je tudi pokvarjenih ljudi, pritisk na ljudi je kar velik. Aja, pa da ne pozabimo na potrese ..."

Med obiskovalci Makkona je bila tudi Andreja, ki ji je všeč sama kultiviranost Japoncev: "Japonska je dovolj tuja, da je nekaj novega, sploh za mlade, imajo netipično oziroma drugačno kulturo kot v Evropi. Mene so naprej potegnili animeji in mange, nato pa me je potegnila sama kultura, kakšni so Japonci v resnici, kakšna je resnična Japonska ... En del lahko spoznaš preko animejev, ker pokažejo neko japonsko kulturo, ampak da vse to vidiš v živo, pa je še dodaten čar - ceremonijo čaja, kako se pravilno nosi kimono, vsa njihova otaku scena. Še posebno, ko vidiš, kakšen odnos imajo do sočloveka, ta njihova spoštljivost, to je res nekaj lepega."