Nenavadno najdbo je julija leta 2007 na otoku Sealand blizu mesteca Olstykke odkril Anton Spangenberg, ki je pred svojo hišo menjal kanalizacijske cevi. Sprva je mislil, da lobanja pripada konju – hiša je namreč nekoč pripadala mesarju, ki se je ukvarjal s prodajo konjskega mesa in je kosti konj pogosto zakopaval na svojem posestvu. Lobanjo je našel pri kopanju globokega jarka, kljub poznejšemu razkopavanju pa drugih kosti skeleta niso odkrili. So pa našli nekaj drugega – kosti nekaterih drugih živalskih vrst, kamene sekire in drugo orodje iz neolitika oziroma mlajše kamene dobe, kar so na tem območju kar pogoste najdbe.
Čeprav so lobanjo našli skupaj s predmeti iz neolitika (od 8.000 do 4.000 let pr. Kr.), pa to ne priča o njeni dejanski starosti. S karbonskim datiranjem na inštitutu Niels Bohr v Kobenhavnu so namreč prišli do podatka, da lobanja izvira iz časa med letoma 1200 in 1280 našega štetja. Zaradi odsotnosti drugih kosti in dobro ohranjene strukture lobanje so strokovnjaki ugotovili, da so lobanjo tam najverjetneje zakopali. To naj bi se zgodilo pred kratkim, morda le nekaj desetletij nazaj – lobanja se je namreč skrivala nad starimi cevmi, kar dokazuje, da jo tam zagotovo niso mogli zakopati pred letom 1900. Lobanjo naj bi preučili tudi na danski Kraljevi šoli za veterino in kmetijstvo, kjer so ugotovili, da je podobna lobanjam nekaterim sesalcem, a jo zaradi določenih potez ni mogoče razvrstiti po taksonomiji Karla Lineja.
Lobanja iz Sealanda je približno enoinpolkrat večja od običajne človeške lobanje. Najbolj posebne so očesne votline, ki so nesorazmerno velike. Zaradi gladke površine so strokovnjaki prepričani, da je bil stvor dobro prilagojen na hladno podnebje, zaradi velikih oči pa naj bi bil aktiven predvsem ponoči. Stvor je bil lahko majhne telesne rasti in je bil podoben današnjim pritlikavcem.
Skrivnost skrivnostnega reda?
Nekateri govorijo, da je lobanja le ozadje velike skrivnosti, na katero se naslanja legenda, ki jo poznajo nekateri starejši prebivalci Olstykkeja in drugih okoliških vasi. Nekoč naj bi se po teh krajih potikal član skrivnostnega Reda Pegasusoove svetlobe, ki naj bi skrival pred ljudmi skrivnostno lobanjo in nekatere predmete z ''nenavadno'' svetlobe, ki naj bi bili izdelani iz zelo trpežne keramike in kovine. Lobanja naj bi zanimivo izvirala z Balkana, pozneje naj bi jo prenesli v Pariz, nato München, nazadnje pa naj končala na omenjenem danskem otoku.
O redu z izvorno francoskim imenom l'Ordre Lux Pégasos ni veliko znanega. Ustanovljen naj bi bil okrog leta 1350 našega štetja, njegovi člani pa naj bi bili številne znane osebnosti, kot so Giovanni Boccaccio, William Shakespeare, Réne Descartes in Thomas Jefferson. Pri tem je največje vprašanje, zakaj bi red sploh skrival artefakte, ki naj bi domnevno pripadali Nezemljanu. Ob tem je zanimiva še ena stvar – planet HD 209458b v ozvezdju Pegasus, po katerem ima red ime, je bil prvi planet zunaj našega osončja, za katerega so strokovnjaki potrdili, da se v njegovi atmosferi nahaja velika količina vodne pare.
Če je zgodba resnična, bi z nadaljnjim raziskovanjem morda prišli tudi do kraja, ki skriva preostali skelet. Ali pa je vse skupaj le potegavščina ...
KOMENTARJI (199)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.