Grenlandija: Zdaj gre zares!

Svojo pot bosta začela na letališču Kangerlussuaq na zahodni obali Grenlandije. Od tam bosta prečila največji otok v območju polarnega kroga. Po približno 600 kilometrih naj bi dosegla vasico Isortog v bližini Angmagssalika na vzhodni obali. Za to pot bosta potrebovala 25 do 35 dni hoje na smučeh in za seboj vlekla vsak okoli 100 kg težke sani z vso potrebno tehnično opremo, obleko, fotografsko in snemalno opremo, kuhinjsko opremo, gorivom in hrano.

Njun ledeni podvig bomo podrobno spremljali tudi na 24ur.com, kamor se bosta javljala dvakrat tedensko in nam sporočala, kakšne so vremenske razmere oziroma, kako napredujeta. Prav tako bosta sporočila, če se bo zgodilo karkoli nepredvidljivega, mi pa bomo o tem obveščali bralce. Grenlandija je namreč zelo zahrbtna, saj člana odprave pričakujeta temperature od -10 do -30 stopinj Celzija ter veter tudi do 180 km/h. Prav slabe vremenske razmere so krive, da se Klemencu ni posrečilo prečenje leta 2003, ko je moral po približno 150 kilometrih predčasno končati odpravo.

Polarna ravnina Grenlandije nudi neverjetna doživetja. Objavili bomo številne posnetke ledene pokrajine, ki jih bosta Stane in Andrej ovekovečila z videokamero in digitalnim fotoaparatom. Ob njuni vrnitvi ju bomo gostili tudi v naši spletni klepetalnici, jeseni pa si boste lahko na POP TV ogledali tri kratke dokumentarne filme Grenlandija 2007.

Ko smo se pred odhodom pogovarjali s Stanetom in Andrejem o tem, kako sta se spoznala in se odločila za sodelovanje pri tem projektu ter o njunih pripravah in opremi, ki jo potrebujeta, je bilo čutiti, da komaj čakata, da se odprava začne. Staneta med drugim zagotovo žene želja, da bi dokončal, kar je začel že leta 2003, Andrej pa je človek, ki se ne ustraši nikakršnega izziva.

O sebi je Stane dejal: "Prihajam počasi v najboljša leta. Z alpinizmom se ukvarjam od 1971. leta. Za menoj je 25 odprav, še precej trekingov. S polarnimi kraji se ukvarjam od leta 1997, takrat smo namreč končali projekt najvišji vrhovi vseh celin, z vzponom na najvišji vrh Antarktike. Počasi so me te polarne pokrajine prevzele. Tam je neskončnost, mir, tam točno vidiš, da je zemlja okrogla, vidiš okoli sebe tri do štiri kilometre in nič več. Sonce je aprila ves čas nizko, tako da je za fotografiranje noč in dan odlično na severnem tečaju. V območju polarnega pasu, kjer bova na Grenlandiji se zvečer še malo stemni, vendar noči ni več. Na Grenlandijo se odpravljam četrtič, lani sem bil na otoku na najvišjem vrhu, ki je precej bolj severno kot letošnja lokacija. Z Andrejem greva poskušati srečo z grenlandskim vremenom in prečiti največji otok na svetu, ki je popolnoma zaledenel.“

Zelo veliko je odvisno od vremena

Glede na april 2003, ko se je na Grenlandijo podal skupaj z Bogdanom Kladnikom in po šestnajstih dneh moral prekiniti odpravo, je Stane o tokratni pripravljenosti dejal: "Leta 2003 sva imela veliko smole z vremenom. V 15 dneh sva imela kar deset dni viharjev, prehodila pa sva komaj okoli 150 kilometrov. V desetih dneh, ko si prikovan v šotor, ravno tako ješ in porabljaš gorivo, tako da sva v teh mirujočih dneh potrošila pet dni rezerve in še pet dni redne hrane, potem je že vprašljivo, če bi lahko prišla skozi. Zmanjkalo bi nama goriva precej pred vzhodno obalo, brez bencina ni vode, brez vode pa ni preživetja.“

Andrej je na prečenje dobro pripravljen, tudi humorja mu ne zmanjka, saj je odpravo primerjal kar z 'malce daljšim sprehodom'. "Že osem let se ukvarjam z alpinizmom, vzporedno pa še s triatloni in maratoni. Mislim, da ne bom imel problemov s pripravljenostjo, saj gre v bistvu za malo daljši sprehod, kot od tukaj do Beograda. Za par nasvetov sem vprašal tudi Bogdana Kladnika, ki je bil s Stanetom na Grenlandiji leta 2003. Bogdan mi je z nasveti precej pomagal.“

Kako pa sta se spoznala?

"Andrej je moj sosed in skupaj sva prehodila že vse hribe okoli Bohinja. Tri leta nazaj sva vse hribe okoli Bohinja prehodila v 14 urah. Se dobro razumeva. Andrej je fejst fant, dobro kondicijsko pripravljen, ima močno voljo in zelo veliko zna. Njegovo znanje bo zagotovo prav prišlo, zato bo letos še lažje,“ je svojega družabnika pohvalil Stane.

Tudi z opremo naj ne bi imela težav, saj sta poskrbela za vse malenkosti, v to smo se prepričali tudi na lastne oči, ko smo z njima preživeli dan priprav na Voglu, le nekaj dni pred odhodom. "Pripravljena sva dobro, opremo imava vso natančno pripravljeno. Telefon je najboljši in edini, ki deluje v vseh, tudi ekstremnih, pogojih. Imava dobro medijsko podporo POP TV-ja, s seboj imava dve kameri, fotoaparate, skratka, odprava bi morala biti dokumentirana tako, kot je treba. S tem imam dovolj izkušen, odvisno je le od vremena. Če ne bo toliko viharjev naenkrat, potem mislim, da se bo vse izšlo odlično. Vreme je glavni dejavnik. Človek proti naravi pač ne more. Če se narava zaroti proti tebi, težko kljubuješ. Z vso opremo, ki jo nosiš s seboj, si pripravljen, vendar lahko pride do izrednih situacij, ki jih ne moreš predvideti. Takrat se lahko zakopljeva tri metre globoko v led, le tam sva namreč dovolj varna.“

Sredi ledene pokrajine, v ekstremnih temperaturnih razmerah, je vsak dan nekaj posebnega. Kako približno naj bi zgledal čisto 'povprečen' dan, nam je opisal Andrej: "Zjutraj, ko se zbudiva, se bova najprej javila na 24ur.com. Nato si bova pripravila zajtrk, delo si bova vsekakor razdelila. Tisti, ki ne bo talil snega, bo pospravil šotor. Hodila bova približno deset ur. Vsake dve uri bova imela pavzo dolgo okoli deset minut, toliko, da nekaj poješ. Zvečer pa spet postavitev šotora, kuhanje in počitek, ki ti omogoča, da naslednji dan lahko nadaljuješ.“

Ni kopalnice, je pa veliko mrzlega snega

Zanimalo nas je, kako pa je poskrbljeno za osebno higieno? "Ni tako zelo hudo. Pravzaprav je dosti normalno. Sicer se ne umiješ v kopalnici, pač pa s snegom in bolj na hitro. Tam je prednost, ker ni bakterij in je zato bolj zdravo okolje. En teden si v enem perilu, nato pa se preoblečeš. Kar pač preznojiš, se posuši, zato niti ni potrebe, da bi se pogosteje preoblačil.“

Do dovoljenj že tri mesece pred odhodom

"Grenlandija je otok pod dansko upravo, zato sva se morala med pridobivanjem vseh potrebnih dovoljenj obrniti na danski polarni center. Že tri mesece pred odpravo je potrebno zagotoviti vso potrebno dokumentacijo. Potrebovala sva samo dovoljenje danskega polarnega centra, ki ga izdajo na podlagi dovoljenja za radiozvezo, tega pa izda ministrstvo za notranje zadeve na Grenlandiji. Urediti pa sva si morala tudi zavarovanje, ki je precej drago. Za oba skupaj je zneslo okoli 1500 evrov,“ pravi Stane, ki upa, da zavarovanja ne bosta vnovčila. "Zavarovanje je pač nujno, če hočeš, da te rešujejo. Če so težave, te pridejo iskati z letalom, vendar je takšno reševanje možno le v dobrih vremenskih razmerah. S seboj moraš imeti sarsat, posebno satelitsko varnostno napravo, kakršno imajo tudi ladje in letala. Ko to sprožiš, dobijo centri za reševanje obvestilo, da je nekdo v težavah, kot nekakšen SOS znak. Avtomatsko dobijo najine koordinate. Preverijo podatke in ugotovijo, kdo ima težave. Pokličejo na telefon, da se pozanimajo, kakšni so problemi. Ko pilot stopi z nama v kontakt, mu pač sporočiva, kakšne so vremenske razmere. Če so razmere ugodne za let, potem lahko pač pridejo po naju.“