Napori 'belih halj', da bi izračunali verjetnost, da bo nekaj šlo narobe, trajajo že od leta 1949, ko je inženir ameriškega vojnega letalstva Edward A. Murphy na delu pri nekem projektu zlobno pripomnil: "Če obstajata dva ali več načinov, da nekaj naredimo in obstaja vsaj en način, da to lahko naredimo narobe, potem bomo to naredili točno na ta način." S tem stavkom je svoj priimek podaril enemu izmed osnovnih pravil, ki urejajo vesolje.
In res, kolikšna je verjetnost? 100%? Manj? Več? Logično, verjetnost je prav tolikšna, kolikor ne bi smela biti, kar je seveda za pričakovati.
Znanstvena formulacija Murphyjevega zakona je že zdavnaj znana. "Entropija vesolja teži k maksimumu". Vendar, ali jo je moč izračunati? Naloge se je lotila skupina, v kateri so bili matematik, psiholog in ekonomist. Na koncu so prišli do formule, ki so jo preizkusili na 1.000 prostovoljcih in prišli do zaključka, da je tudi Murphyjev zakon mogoče statistično izračunati. Pri tem je treba vnesti vrednosti petih spremenljivk in ene konstante.
Formula je zapisana takole:
((N+K+P) x (10-S))/20 x R x 1/(1 - sin(U/10))
In kaj pomenijo oznake? N je nujnost naloge, Kje njena kompleksnot, P je njena pomembnost, S je spretnost tistega, ki nalogo opravlja, U pa pomeni pogostost opravljanja naloge. Vse našteto so spremenljivke, katerih vrednost se giblje od 1 do 9, edina konstanta pa je R, ki pomeni razdražljivost izvajalca naloge, njena vrednost pa je 0,7. Ni še jasno, ali je to v resnici konstanta, saj so nekateri posamezniki in tudi skupine ljudi bolj razdražljivi kot ostali.
Seveda pa, ko boste s pomočjo te formule poskušali izračunati verjetnost delovanja Murphyjevega zakona, ne pozabite: Če lahko pri računanju kje naredite napako, jo tudi boste. Tako pač zakon deluje.
