Kako ustvarite genija?

fenotip = genotip okolje

Nadaljevanje: Ob takih in podobnih priložnostih se dogaja, da ugovarjajo in zahtevajo normalen dialog z njimi, in imajo prav, res otroci, pri čemer pravilno definirajmo ta pojem, vendar so tudi otroci, ki so sposobni vedeti in razumeti več kot so jim mnogi odrasli pripravljeni priznati. Iz tega sledi tudi eden izmed rekov, če nisi sam iskren do otroka, tega tudi od njega ne pričakuj. Enako se namreč vrača z enakim. Otroci so tudi ogledalo odraslim, to kar odrasli pripisujejo (vse vrste oznak) otrokom, dejansko velja za odrasle. Po tem kakšne oznake daje odrasli takim otrokom, odprtega uma, izjemnih sposobnosti, dandanes tudi psihofizičnih sposobnosti, ter širokim znanjem o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti človeštva in planeta na katerem biva, o osončju, itd., se vidi kako ti ljudje razumejo oznake, in razumejo te otroke, ter tudi tisto o čemer govorijo, ali vsebine razumejo ali ne, tudi ko so v nasprotju z njihovim določenim vedenjem in prepričanji. Poleg tega, da pojem genij, ne sodi v koncept naravno nadarjenih in sposobnih otrok, pa glede naslova, genijev ne moremo ustvariti, otroci oz. ljudje, se takšni namreč rodijo.

"Zaskrbljujoče pri tem je, da so nadarjeni otroci, ki se začnejo tako vesti, pri tem tako spretni in znajo svoje sposobnosti tako dobro skriti, da s tem pogosto docela prelisičijo celo učitelje, ki se jim niti ne sanja o njihovih resničnih zmožnostih" Kako pa se bi jim sploh sanjajo, učitelji so pručeni, kar velja tudi nekatere druge stroke, denimo medicino, v določen koncept, program razmišljanja in poučevanja, znotraj vnaprej določenega okvirja pravil in določeni interesov, ki jim ne dopušča nič drugega, sami pa ne vidijo, sprevidijo, redki med njimi, da obstajajo možnosti tudi zunaj tega okvirja. Tak koncept se lepo vidi tudi v medicini. Ne učitelji, niti zdravniki, zaradi tega, ne uvidijo, med drugim, da znanje, ki ga podajajo, oz. načini diagnostike in zdravljenj, ki jih izvajajo morda ni, niso edina možnost in/ali so napačne. Kako naj učitelj prepozna učenčeve nadpovprečne sposobnosti, če je neučen, da prepozna odstopanja, jih ustrezno označi in ukrepa, navadno v slabo takega otroka, danes nekaj manj, ker je sistem fleksibilnejši, a kljub temu zahteva vrsto dokazovanj in potrditev, da prizna otroku to kar je v ta svet prinesel z rojstvom. Kako naj zdravnik prepozna napačnost definicij bolezni, napačnost diagnostike in zdravljenja, če je naučen, da ne dvomi v pravilnost dobljenega znanja, definicij, diagnostik in zdravljenj, kljub očitnim dejstvom, da nekaj ni vredu, če je naučen v določen koncept razmišljanja in dela, ne ve v kakšne in čigave interese v resnici dela. V tej zmoti misli in je prepričan, da morda dela prav, v resnici pa dela napak, česar tudi kljub dejstvom in dokazom ne uvidi. Kakor ne uvidi, da je rutina v medicini definirana povsem drugače, kot denimo v proizvodnji nekega izdelka, v bistvu pojem in pristop rutina v medinicini nima kaj iskati, ker nihče ni enka drugemu, medtem, ko so izdelki v proizvodnji kopija drugdrugega, kakor tudi ne uvidi, kot večina iskalcev njihovih uslug, razlike med pojmom zdraviti, zdravljenje in pojmom ozdraviti, ozdravitev. Prvi pojem je namenjen ob površni definiciji, interesu zaslučkarstva, zaradi česar je medicina videti kot mehanična delavnica za avtomobile, ali kak drug predmet, med ko drug pojem dejansko pomeni tisto, kar večina išče pri njih, in kaj v resnici dobi, zdravljenja, ki je lahko zaokroženo s ponovitvijo bolezni in povratkom na isti tretma, ki pa, zdaj bi že morali dojeti, je neučinkovit. itd. "Otroci, s katerimi govorimo kot z odraslimi, ne v pomanjševalnicah, imajo več možnosti, da prej spregovorijo!" Med drugim, in tak pristop je pravilen, v čemer pa se otroci, če izključimo telesno velikost in telesno starost, sploh še razlikujejo od odraslih, v ničemer več. Vsaj jaz ne vidim drugih razlik, vse druge razlike so pogojene in ustvarjene na podlagi človeški pravil, normativov, ipd., ki znajo biti za otroke zelo umejujoče. Vsak starš se kdaj sooči z absurdnostjo človeški normativov, ki za razvoj otrok ne manjka, pa kaj potem če je en otrok spregovoril ali shodil pol leta kasneje, zato še to ni hendikep. ki mora, po nekih človeških merilih biti obvezno podvržen strokovnemu 'popravilu', da otrok izpolnjuje razvojno normo, da ne omenjamo vpisnih pogojev v vrtec oz. v šolo, bog ne daj, da bi otrok, kaj preveč znal, bisati ali brati denimo (vsaj včasih je bilo tako), ali celo manj, kot zahtevajo normativi za vpis, že takoj vam naštejejo katare strokovnjake je, bi bilo dobro, ampak je potrebno, sploh vam, niti vašemu otroku, na dajo možnosti izbire, obiskati, da bodo, 'obdelali' otrka do te mere, da bo izpolnjeval pogoje, katere že, tiste, ki si jih izmislil človek. Saj ne rečemo, ne okvir pogojev, da se olajša obravnavo in ocenjevanje otrok, ampak kar je pa preveč je pa preveč. Ob takih in podobnih priložnostih se dogaja, da ugovarjajo in zahtevajo normalen dialog z njimi, in imajo prav, res otroci, pri čemer pravilno definirajmo ta poje, vendar so tudi ljudje, ki so sposobni vedeti in razumeti več

Se strinjam z vami, tisti, ki še vedno iščejo vzroke za nadarjenost otrok, njihovo bistroumnost, sposobnosti, in obsežno znanje s katerim razpolagajo, ki zna zbegati odrasle, ki dotičnih vsebin ne poznajo, tega ne vedo, v genetiki, dedovanju, kažejo da ne poznajo in ne razumejo prave definicije pojmov genij, nadarjenost. Že res, da beseda in pojem genij vsebuje gen, vendar nima z geni nič skupnega. Da se tako pozno spoznala zmožnost in nadarjenost otrok, je predvsem krivda šolskega sistema (ki je marsikaterega otroka potisnil navzdol) in družbenih pravil, ki nista dovoljevala odstopanj podpovprečja oz. nadpovrečja, temveč le povprečje. Toda vedno so se pojavljali otroci, ki so razbijali to monotonost pravil, a so žal prepogosto bili ožigosani, kot moteči, hiperaktivni ipd. Danes je šolski so družbena merila in šolski sistem malce ohlapna, vendar za večino teh otrok, neprimerni. Zadnje desetletje je znan pojav novodbnih otrok, ki med drugim dokazujejo, da njihove sposobnosti, tudi psihofizične sposobnosti in količina znanja, ki jo premorejo, nima nič z geni, pač pa je z rojstvom prinešeneno v to življenje (velja tudi za vse svetovno znane ti. nadarjene otroke), ti otroci nimajo take zožitve uma, kot starejše generacije. Meddrugim razpolagajo z znanjem in vedenjem o stvareh, tudi o preteklosti in prihodnosti civilizacije in planeta, kar mnoge odrasle, ki tega znanja nimajo, enostavno bega. Učitelji pa se soočajo s problemom, ker ti otroci ves šas popravljajo njihova predavanja, ki jih navajajo kot napačna, in posredujejo svoja pravilna dejstva in podatke. Struktura in nadzor šolskega sistema, ako jo poznamo, nam pove, da imajo ti otroci vsekakor prav, ne le da sistem ni po njihovi meri, celo napačen je. Ti otroci tudi veljajo za rušilce obstoječega sistema, zato smo, med drugim, bili priča smrtim otrok, na šolah in drugje. Otroci se proti omejujočemu sistemu borijo na svoj način, zato ljudje denimo pokole na šolah pogosto napak razumejo, in obsojajo povzročitelje, namesto da bi uvideli dejanski vzrok, sistem. Podobno velja tudi za mnoge druge primere odziva otrok. Ti. novodobni otroci se rojevajo osveščenim staršem, ki skrbijo za njihov normalen razvoj, in skrbijo, da jih obstoječ sistem, čim manj ovira pri tem, tudi s kemijo. Včasih so veliko otrok, še vedno jih, ki so bili označeni za moteči, hiperaktivni, ipd. podvrgli pomirjevalom, najbolj znan in hkrati zloglasen je Ritalin, ki je dejasno tudi mamilo, zaradi česar so otroci utrpeli, česar se žal njihovi starši niso niti zavedali, doživljenjsko škodo, okrnitev sposobnosti in intelekta. Danes se to običajno ne počne, starši so dovolj osveščeni, kdo pa želi imeti in vzgajati malega zombija. Dobro je poznati zgodbe otrok, ki so dali skozi tako izušnjo, kajti v ničemer se ne razlikujejo od zgodb mladine, ki je ima izkušnjo s 'pravimi' drogami. To da človeku misliti. Vsi taki in ti otroci dokazujejo, da ni vse v genih, pač v naši biti, ki je ... Mi nismo človeška bitja, ki imajo "duhovno izkušnjo" - temveč duhovna bitja, ki imajo "človeško izkušnjo"! ... mislim, da to pove vse.

Carl Lewis-a so pozabili na stadionu na tribuni, ko je bil star 2 tedna. Dan za dnem je gledal šviganje špotnikov mimo njegovega vozička. ...nadaljevanje poznate ;-)

Seveda je zgodnje otroštvo najbolj pomembno za razvoj otroka, saj je v tem obdobju največ točk, ko mora otrok razviti določene sposobnosti (predvsem govor). Saj poznate, kaj se zgodi v ekstremnih primerih ( divji otroci ), ko takšni otroci niso sposobni normalnega življenja in se nikdar ne naučijo normalne govorice. Zame osebno je pa tukaj še ena prelomnica v otroštvu. Otroka je treba naučit delovnih navad, ki so poleg govora najpomembnejša stvar, ki jo otrok mora znati! Če otroka tega ne naučimo, ko je mlad, bo kasneje imel velike probleme. In kaj je pomembnejše od tega, da človek, ko ima delo, sede dol in naredi delo?! Noben IQ, geni ali zavijanje v vato pri tem ne igrajo prav nobene vloge! Samo trdo delo. Saj veste kaj je genij. Genij je 1% inspiracije in 99% znoja!

kr neki....

KAKOR OPAZUJEM SODOBNO BUTASTO DRUŽBO, GRE VERJETNO TAKOLE---------Otroku moraš nuditi prav vse, nič ne sme delati, izučiš ga kako se "pošteno" krade, takoj ko začne hoditi ga posadiš za računalnik, kjer surfa po internetu ter igra igrice, obvezno gledanje španskih nadaljevank, ter nasilnih risank, ko je dovolj velik obvezno gledanje političnih odaj, izolacija od realnega sveta in na koncu še izkoristiš veze, ter ga zaposliš nekje v državni upravi-------tako je pripravljen, da "serje" po tisth, ki so jih starši učili drugače.......postane direktor odpravninar in o nobeni stvari ne sme vedeti popolnoma nič. Postati mora pokvarjen do skrajnosti, v javnosti lagati kolikor se le da in ne sme imeti mikakršnega sočustvovanja do soljudi--------------TAKI SO SODOBNI GENIJI

ni vse v genih in v dedovavnju

ni vse v otroštvi in genih!

se ne strinjam- po tem ko poznam ljudi -ni vse v zgonjem otroštvu, največ je trdo delo pa dobri geni

In kakšno zvezo imajo odhodi na bojne pohode z intelegenco? A če bi Bush odhjahal v Afganistan in Irak, bi bil pa genij? Česa tako neumnega še nisem bral! Pa kakšno zvezo z nadaljnim življenjem ima čas, ko otrok spregovori, važno je, kakšen je tvoj maksimum! Laqhko spregovoriš pri osmih mesecih, pa vse potem vse življenje kvasiš neumnosti! Pa saj je pač tempo različen, nekdo je med vrstniki pri nekaj letih največji, potem ga pa drugi prerastejo, ali obratno, vsak ima pač svojo "krivuljo"! Bedarija!