'Živimo z občutkom, da lahko umremo vsakič, ko stopimo na ulico'

Osrednji libanonski mediji veliko pozornosti namenjajo eksploziji avtomobila bombe, ki je v osrednji četrti Bejruta ubila opozicijskega politika Mohamada Chataha. Bomba je ubila tudi štiri civiliste, ki so se po nesrečnem naključju znašli na istem kraju kot politik. Eden izmed njih je bil 16-letni Mohamad Chaar, ki se je skupaj s svojimi prijatelji fotografiral tik pred eksplozijo.

Razlog za nadevanje tovrstnih oznak ubitim civilistom bi lahko pripisali dejstvu, da je sam koncept mučeništva globoko zakoreninjen v kolektivno zavest Libanoncev. Te je še posebej močno zaznamovala 15-letna državljanska vojna, rastoče sektaško nasilje in pa gospodarstvo, ki je danes v popolnem razsulu. Možnosti za zaposlitev so majhne, izobražena mladina je v iskanju svojih priložnosti primorana zapustiti državo, preostali pa v trenutnih razmerah ne vidijo nobene perspektive; mnoge preveva nelagoden občutek nemoči in brezupa. "Mučeništvo" Mohammada Chaara pa je bilo tokrat kaplja čez rob.

Številni so jasno izrazili svoje ogorčenje in nestrinjanje z obstoječo rutino znotraj libanonske družbe ter odprli še kako prepotreben diskurz. Bloger Raja Farah je zapisal: "Mučeništvo v resnici zahteva nekakšno obliko samožrtvovanja – ko si za nekaj dejansko pripravljen umreti … in večina posameznikov, ki so bili ubiti v teh napadih, ni nikoli izrazila kakršnega koli interesa, da bi umrla za določen razlog." "To ni mučeništvo, to je umor," dodaja njegov kolega Dyala Badran. To so glasovi mlade generacije Libanoncev, ki zavračajo idejo, da je vsaka žrtev političnega ali sektaško usmerjenega nasilja avtomatsko tudi mučenik.

Hamed Sinno, uveljavljeni libanonski pevec in aktivist, še podrobneje razčlenjuje obravnavano problematiko: "Zelo pomembno je, da politične žrtve prenehamo obravnavati kot mučenike. Takšno poimenovanje tovrstne umore namreč ločuje od kriminalnosti samega dejanja in ga preoblikuje v politično abstrakcijo, kar pa ta zagotovo ni. Ljudje posledično umirajo zaradi absurdnih razlogov." Podobnega mnenja je tudi bloger Gino Raidy: "Prišli smo že do točke, kjer je tovrstno početje postalo sredstvo, s katerim se vladajoči razrešujejo svojih zadolžitev za preiskavo napadov in kaznovanja odgovornih posameznikov." Bardan dodaja: "Politiki zlorabljajo besedo mučenik za politizacijo nasilja in za razčlovečenje ubitih posameznikov."

V spomin in v iskanju pravice za Chaara in ostale civiliste, ki so umrli v nedavnih napadih, so mladi somišljeniki na družbenih omrežjih pričeli objavljati lastne fotografije, podnaslovljene z geslom "nisem mučenik". Ob njih so zapisali tudi svoje zahteve, pozive in sporočila, s katerimi želijo pozvati k najrazličnejšim spremembam v vseh sferah libanonske družbe ter prenesti diskurz v kolektivno zavest Libanoncev.

Samosvojega protesta zoper konstantno nasilje in vzdušje strahu pa se je lotila tudi libanonska umetnica Rima Najdi. Ta se je v okviru provokativnega performansa preoblekla v karikirano verzijo samomorilske napadalke in odšla na sprehod po Bejrutu. Navdih za to je dobila v času napadov, v katerih je bil ubit tudi Chaar. Pod vtisom tragičnih dogodkov se je namreč paranoično ozirala naokoli izza vetrobranskega stekla svojega avtomobila, medtem ko je čakala na zeleno luč. Med svojim početjem je opazila tudi veliko drugih ljudi, ki so se vedli in po vsej verjetnosti počutili enako kot ona. "Šlo je za neko prevevajoče občutje, nekaj, na kar sem se morala odzvati ... Občutka, da lahko umreš v katerem koli trenutku, ki te preveva vsakič, ko stopiš na ulico, se enostavno nikoli več ne znebiš".

Skupno sporočilo mladih Libanoncev je torej jasno. Kolektivno pozivajo k prebuditvi iz vsesplošne družbene apatije in brezbrižnosti. "Nočemo postati mučeniki. Ne bomo ostali žrtve. Ne bomo umrli kot kolateralna škoda," so zapisali na svoji Facebook strani.