V hiše se je sv. Miklavž oziroma sv. Nikolaj priplazil v spremstvu angelov, simbolov dobrega, in hudičev, parkeljnov in zlodejev, simbolov hudobnega, ter v skledah, nogavicah, čevljih ali copatih pustil darila. Vsaka miklavževina mora vsebovati tipične Miklavževe simbole - jabolka, orehe in suho sadje, poredni otroci pa prejmejo šibo.
Tradicija sv. Miklavža je priljubljen del slovenskega ljudskega izročila in je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1839. Sv. Miklavž ali sv. Nikolaj, ki 6. decembra goduje v vsej katoliški Evropi, simbolizira darežljivost. V cerkvenih krogih je bil od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnjik in čudodelnik, sicer pa je bil resnična oseba.
Kdo je sveti Nikolaj?
Nikolaj - ime pomeni zmaga ljudstva - je živel v 4. stoletju in je bil škof v Miri v Mali Aziji. Legenda o tem, kako je postal škof, pripoveduje, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo za škofa. Končno so sklenili, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj.
Sv. Nikolaj je bil velik dobrotnik revežev. Po izročilu je trem revnim dekletom pomagal z denarjem, da so se lahko pošteno omožile, pomiril je vihar na morju in rešil nevarnosti mornarje in potnike, ob hudi lakoti pa je ladjo z žitom srečno pripeljal v pristanišče v Miro.
Sv. Nikolaja - Miklavža upodabljajo z dolgo belo brado in v škofovski obleki. Na glavi ima mitro, v eni roki škofovsko palico in v drugi knjigo, v kateri piše z zlatimi črkami, kaj so delali pridni otroci, s črnimi pa, kaj so uganjali poredneži. Na podlagi tega se Miklavž odloča za darila, spoštuje pa tudi prijazna pisemca, ki mu jih otroci pišejo.
