Podobo žene, ki je že za časa umetnikovega življenja vzbujala občudovanje predvsem zaradi svojega skrivnostnega nasmeha in pogleda, hranijo v pariškem muzeju Louvre. Slika je že od druge polovice petdesetih let zaščitena z neprebojnim steklom, konec leta 2004 pa naj bi jo preselili v poseben, 200 kvadratnih metrov velik prostor.
Ker slika ni niti signirana niti datirana, se pojavlja vrsta različnih mnenj o identiteti upodobljenke. Po eni od teorij naj bi šlo za ženo premožnega florentinskega plemiča in trgovca Francesca del Gioconda, zato je slika poznana tudi kot la Gioconda. Florentinec je portret verjetno naročil leta 1503. Nekateri tudi trdijo, da je slika Leonardu tako ugajala, da je zavlačeval z njenim dokončanjem in je na koncu celo naročil enemu svojih učencev, naj izdela kopijo. Takšno genezo nastanka je zagovarjal že Giorgio Vasari, eden najpomembnejših biografov in umetnostnih zgodovinarjev 16. stoletja, ki je portret tudi poimenoval Mona Lisa.
Nekateri zgodovinarji menijo, da je na sliki upodobljena favoritka Giuliana de Medici; nekateri jo imenujejo Pacificia Brandano ali gospa Gualanda. Spet drugi pa vidijo v enem najslavnejših ženskih portretov na svetu ljubico francoskega kraljevega namestnika d'Amboise.
Sicer pa glede znamenite slike v strokovnih krogih prevladuje mnenje, da Leonardo sploh ni slikal po modelu, ampak je upodobil svojo "idealno žensko". V zapuščini umetnika, ki je veljal za pravega renesančnega "homo universale" - bil je slikar, risar, arhitekt, inženir, naravoslovec, pisec in umetnostni teoretik - namreč ni mogoče najti nobenih podatkov o sliki ali njenem naročniku. Tako tudi ni znano, ali je Leonardu pri delu pomagal kateri od njegovih pomočnikov, kar je bilo tedaj običajna praksa. V Leonardovem času je namreč večina umetniških del nastala po naročilu, mojstri pa so njihovo dokončanje prepustili svojim učencem.
Sliko je Leonardo, ki je zadnje obdobje svojega življenja preživel v Franciji, prodal francoskemu kralju Francu I.. Delo je nato zamenjalo več lastnikov, dokler ni prišlo v zbirko francoskega kralja Ludvika XIV. Slika je bila po francoski revoluciji razstavljena v Louvru, nato jo je Napoleon obesil v svojo spalnico, po njegovem izgonu na otok sv. Helene pa se je vrnila v Louvre. Avgusta 1921 je bila ukradena, najdena in vrnjena pa šele po dveh letih. Leta 1956 je bil v "atentatu" nanjo s kislino močno poškodovan spodnji del slike, istega leta pa je neznanec vanjo vrgel kamen, zato so delo zaščitili z neprebojnim steklom.
