Polemike strokovnjakov o pravem vzroku njegove smrti sicer trajajo že štirideset let, pred kratkim pa je revija Science et Vie (Znanost in življenje) objavila trditev treh znanstvenikov, ki so preučili vzorce Napoleonovih las, ki so mu jih ostrigli leta 1805, leta 1814 ob izgnanstvu na otok Elba in po smrti leta 1821 na otoku Sveta Helena. V vseh dosedanjih analizah vzorcev las je bil arzen močno prisoten. Pascal Kintz z Inštituta za sodno medicino v Strasbourgu je junija lani dejal, da je prisotnost arzena v Napoleonovih laseh od sedem do 38-krat večja od dovoljene. Kljub temu, kot piše Science et Vie, teza o zastrupitvi z arzenom ni točna.
Vodja toksikološkega laboratorija pariške policijske uprave Ivan Ricordel, predstavnik Laboratorija za izrabo elektromagnetskega sevanja v Orsayu Pierre Chevalier in predstavnik pariškega oddelka za raziskavo trdnih snovi, atomov in molekul Georges Meyer so namreč analizirali 19 Napoleonovih las, opravili več kot tisoč meritev in preučili vsakih 0,5 milimetra las. S pomočjo sinhrotronskega sevanja, najbolj sodobnega in najboljšega načina analize, so našli kemične snovi, ki odgovarjajo arzenu, porazdeljeni pa so bili po celotnem lasu. Preiskave vzorcev las, ne glede na leto striženja (1805, 1814 in 1821), so pokazale, da so v laseh velike količine arzena.
Vendar pa nekatera dejstva dokazujejo, da do zastrupitve ni prišlo s hrano; arzen je navzoč na vseh vzorcih las, od Napoleonovega 15 leta starosti, količine pa so bile precej enakomerno porazdeljene po celem lasu. To pomeni, zatrjujejo znanstveniki, da arzen v lase ni prišel s pomočjo hrane, temveč bi utegnil izvirati iz drv za ogrevanje, strupa za podgane ali streliva, ki je v tistih časih vsebovalo arzen. Najbolj verjetna pa je predpostavka, da je bil v tedanjih kozmetičnih proizvodih za zaščito las. Napoleon je umrl 5. maja 1821, star 51 let, izvidi obdukcije in vsakodnevni zapiski o njegovem zdravstvenem stanju pa kažejo, da je umrl zaradi zapletov, ki jih je povzročil rak na želodcu.
