Oster zvezni zakon je bil sprejet leta 1988 zaradi težav z narkomanijo in kriminalom v blokovskih naseljih po ameriških mestih. V tovrstnih subvencioniranih socialnih stanovanjih živijo predvsem reveži, ki jih je zakon po trditvah kritikov nepravično še huje prizadel, saj morajo zaradi težav enega družinskega člana na cesto cele družine, ki si lastnega stanovanja ne morejo privoščiti in ostanejo brezdomci.
Vrhovno sodišče je soglasno potrdilo zakon s tem, ko je zavrnilo odločitev prizivnega sodišča v korist kalifornijske družine, na čelu s 63-letno mamo Paerlie Rucker, katere duševno prizadeto hčerko je policija aretirala nekaj ulic stran od stanovanja, ker je imela pri sebi kokain. Predsednik vrhovnega sodišča William Rehnquist je presodil, da izgon družinskih članov ni krivičen in je v skladu z zakonom, saj naj bi bili vsi člani družine odgovorni za težave z mamili kakega od članov. Družina je trdila, da je ne bi smeli izseliti, saj naj ne bi vedela za težave hčerke, s čimer se je prizivno sodišče strinjalo, Rehnquist pa je menil, da ima vlada v subvencioniranih stanovanjih vso pravico zagotavljati varno življenje brez mamil za vse stanovalce. S to odločitvijo naj bi bili najhuje prizadeti upokojenci, saj v subvencioniranih stanovanjih živi več kot 1,7 milijona družin, v katerih je najmanj ena oseba starejša od 61
