V mali stavbi, kjer je bil pred vojno sedež uradnega Društva pisateljev, so se preimenovali v Iraško društvo svobodnih pisateljev in mislecev, priložnost pa so izkoristili še za izvolitev skupine, ki bo zadolžena za vzpostavitev kontaktov s kolegi po vsej državi. "Tu smo, da oživimo književnost in poezijo, ki bo neodvisna od režima," je povedal dramatik Aziz Abdel Sahib. "Naše ustvarjanje so neprestano nadzorovale nekakšne 'varnostne sile' in tako so bila moja dela večkrat prepovedana," je še povedal Sahib, ki je moral svojo literaturo za preživetje prodajati na tržnici.
"Čeprav so vsi tu zbrani umetniki zavračali Sadama Huseina, pa so nekateri vseeno živeli v strahu, kaj bo, če mu ne bodo peli slavospevov", je povedal pesnik Imad Kadhoum. Pojasnil je, da so si tisti, ki so prisegali na avtonomijo mišljenja, nakopali nenaklonjenost Sadama oziroma njegovega sina in s tem tvegali, da bodo pristali v ječi. Še danes namreč ni jasno, kaj se je zgodilo z nekaterimi svobodomiselnimi pisci.
