Namesto 15-dnevnega zapora naj bi Alparslan Yigitiz iz mesta Yenifakili dnevno bral eno uro in pol poučne knjige pod policijskim nadzorom. To mu je pognalo več strahu v kri kot ždenje med zaporniškimi zidovi, zato je prosil sodnika: "Gospod sodnik, sem pravi turški mačo. Da bi javno bral knjige zame pomeni enako kot da bi doma pomival posodo."
Ker sodnik ni popustil, je obsojeni zbežal in se šele čez sest mesecev vrnil v knjižnico. Ker mu je sodnik zagrozil s tem, da ga bodo izprašali in preverili njegov napredek, je moški začel res brati. "Zdaj vem, da je branje vredno denarja," je rekel na koncu. Odločil se je, da bo ignoriral posmeh sovaščanov in bral naprej, saj je v knjigah našel tisto, česar porogljivi sovaščani ne vedo.
