Prebivalci Malezije so se ob svojih bližnjih državah, znanih kot Azijski tigri, velikokrat počutili manjvredne. Nato pa je Mahatir bin Mohamad, premier med leti 1981 in 2003, prišel na odlično idejo: za to, da se prebiješ med svetovne supersile, ne potrebuješ prodornega gospodarstva ali jedrskega orožja, dovolj je zbiranje rekordov. In tako se je začel malezijski naskok na Guinessovo knjigo rekordov.
Geslo lovcev na najboljše, največje, najdaljše ... "Malaysia boleh!" oziroma "Malezija to zmore!" je sčasoma postalo tudi politični slogan. Nekdanji predsednik vlade ga je dobro izkoristil, saj je na oblasti ostal več kot dvajset let, pomagal pa je tudi Malezijcem, ki zdaj z veliko več ponosa govorijo o svoji državi.
Od leta 1998 tako vsako leto objavijo lokalno izdajo Guinessove knjige rekordov, v kateri omenijo samo malezijske dosežke. In državljani bi naredili vse, da bi si med njenimi stranmi zagotovili nekaj prostora zase.
Kar 5000 študentov je tako pred dvema letoma pripravilo največji satay, malezijsko inačico kebaba. Brez novega rekorda družine Letchemanah prav tako ne mine nobeno leto. Oče Ramasamy je uspel sam premakniti kar 32-tonsko letalo, njegova hčerka Jayabarathy naveže večtonska bremena na svoje lase in jih vleče naokoli.
No, nekaj dosežkov je prav bizarnih. Nekdo se je v knjigi rekordov znašel, ker je s pomočjo navadne palice preluknjal največ kokosovih orehov, drugi, ker je največ časa vztrajal zaprt med 6000 škorpijoni.
Pozabiti ne smemo niti na nacionalne projekte. Med te nedvomno sodi Petronas Tower, dolgo časa najvišja stavba na svetu.
Norost? Mogoče, pravijo Malezijci. Je pa tudi res, da je prav na ta način država postala bolj prepoznavna po svetu, da so zato začeli tujci na veliko vlagati in da rekorderji zberejo ogromno denarja v dobrodelne namene, dodajajo.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.