Izsledki raziskav v tujini kažejo, da bi razlog lahko bil v pomanjkanju igralnih partnerjev. Ti prijatelji zapolnijo čas v otrokovem svetu, jih pa otroci po večini z lahkoto zapustijo, ko se ponudi priložnost igre v realnem svetu. Pojav in ustvarjanje namišljenih prijateljev lahko razumemo kot način spopadanja, ne le z osamljenostjo, temveč tudi s strahovi ali neznanim.
O namišljenem prijatelju pripovedujejo tudi slovenski starši. Mamica štiriletne deklice toži o njenem neobičajnem vedenju. "Pia ima že nekaj mesecev namišljeno prijateljico. Z njo se pogovarja in igra. Poimenovala jo je Nika in po njenem opisu ne gre za otroško prijateljico. Včasih me je groza, še posebej, ko govori v njenem imenu. Pogosto ne vem, kaj naj si mislim. Morda gre le za razvojno fazo."
Psihologinja Blanka Colnerič meni, da ne gre za fazo v razvoju. V preteklosti so bili mnogi do tega pojava zelo skeptični. Morda so zaradi razširjenosti tega prepričanja starši še danes pogosto prestrašeni ter zmedeni, če opazijo, da njihov otrok veliko pozornosti posveča izmišljenim figuram.
KOMENTARJI (23)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.