Posamezniki se bolj ali manj pozitivno odzivamo na osebo nasprotnega spola, to pa je odvisno od tega, kako zveni njegovo/njeno ime, piše znanstvena revija Nature. Tako naj bi bila nekatera imena bolj privlačna od drugih.
Na inštitutu v Massachusettsu (Massachusetts Institute of Technology) so izvedli raziskavo, s katero so ugotavljali, kako se v človekovi podzavesti odvija proces odzivanja na zvok osebnega imena.
Dojemanje privlačnosti imena naj bi bilo preprosto: moško ime v angleščini bolje zveni, če vsebuje glasove "e" ali "i", medtem ko za glas "u" velja ravno nasprotno. Primer: ime "Ben" ima pri angleškogovorečih ženskah bistveno več možnosti kot ime "Paul". Pri ženskih imenih je raziskovalka Amy Perfors v študiji na podlagi internetnega anketiranja objavljenih fotografij ugotovila nasprotno pravilo. Tako žensko ime, ki se izgovarja "zaokroženo", pritegne večjo pozornost moškega občinstva. Primer: "Laura" naj bi bila bistveno bolj privlačna kot "Amy".
Ženske se z moškim, ki sliši na ime Ben, hitreje zapletejo
Raziskovalka domneva, da ljudje povezujemo zven osebnega imena z značilnostmi posameznikovega značaja. Moški, čigar ime zveni "Ben", se zdi ženskam privlačnejši. Tudi če njegova zunanjost ni atraktivna, naj bi imel več možnosti, da se bodo "zapletle" z njim. Za visokorasle in mišičaste tipe, ki privlačijo pozornost ženskih konkurenkt pa je čisto vseeno, če se imenujejo Paul, Ben ali kako drugače, saj naj bi imeli v povprečju večje možnosti kot pa neatraktivni moški z ljubkimi imeni.
Moški ljubijo poženščena in pomožačena ženska imena
Seveda pa imajo imena tudi močno kulturno ozadje, priznava raziskovalka, zato so sodbe o njihovi privlačnosti odvisne od tega, ali neko ime zveni bolj "moško" ali "žensko". Moška imena, ki se denimo začnejo s črko "B" ali "K", zvenijo bolj "moško" in so pri ženskah "uspešnejša". Nasprotno pa so za moške privlačne ženske, katerih imena zvenijo tako "žensko" kot "ekstremno moško". "Najslabše so se odrezala imena, ki so nekje na sredi obeh skrajnosti," trdi znanstvenica.
Njene ugotovitve so naletele na ostro kritiko predstavnikov lingvistične šole po Ferdinandu de Saussureu, ki menijo, da glasovi kot posamični sestavni deli jezika nimajo nobenega globljega pomena.
