Po več mesecev trajajočih preiskavah DNK forenziki še vedno ne morejo z gotovostjo potrditi, da je domnevna lobanja Wolfganga Amadeusa Mozarta v resnici lobanja tega pomembnega avstrijskega skladatelja, so po poročanju tujih tiskovnih agencij pojasnili strokovnjaki v oddaji Mozart - iskanje dokazov, ki so jo na avstrijski javni televiziji ORF predvajali v nedeljo.
Rezultati testov niso prepričljivi. Analize, ki so jih opravili na Inštitutu za forenzično medicino v Innsbrucku in v ameriškem vojaškem laboratoriju za preiskavo DNK v Rockvillu v Marylandu, so odprle več vprašanj kot pa so dale odgovorov, je povedal vodja raziskave Walther Parson z inštitutu v Innsbrucku. V času raziskave, ki jo je financirala ORF, je postala skrivnost lobanje še večja, je sklenila skupina strokovnjakov pod Parsonovim vodstvom.
Lobanjo, ki ji manjka spodnja čeljust, hrani Mozartov sklad v skladateljevem rojstnem Salzburgu. Parson, svetovno priznani forenzični patolog, je povedal, da so z lobanje analizirali dvoje zob, rezultate pa primerjali z rezultati DNK preiskav vzorcev, ki so jih leta 2004 vzeli iz stegnenic dveh skeletov, izkopanih iz Mozartovega družinskega groba na pokopališču sv. Sebastjana v Salzburgu.
Strokovnjaki so namreč domnevali, da sta omenjena skeleta pripadala Mozartovi stari materi po materini strani in njegovi nečakinji. Vendar pa so preiskave DNK pokazale, da lobanja ni povezana z nobenim od omenjenih skeletov, s čimer je postalo nemogoče dokončno dokazati, da je domnevna Mozartova lobanja v resnici lobanja tega avstrijskega glasbenika.
Mozarta (1756-1791) so pokopali v skupinskem grobu za reveže na dunajskem pokopališču sv. Marka. Po legendi naj bi grobar Joseph Rothmayer, ki je vedel, katero truplo je Mozartovo, leta 1801 lobanjo ukradel iz groba, od leta 1902 pa jo hrani Mozartov sklad v Salzburgu.
Raziskovanje lobanje je pritegnilo številne strokovnjake. Tako je denimo leta 1991 francoski antropolog Pierre-Francois Puech prišel do zaključka, da naj bi Mozart umrl zaradi poškodbe glave in ne zaradi sklepnega revmatizma, kot je prepričana večina proučevalcev skladateljevega življenja. Svojo trditev je utemeljeval z zlomom levega senca. Mozart naj bi poškodbo dobil pri padcu, poleg tega bi tovrstna poškodba tudi pojasnila močne glavobole, ki naj bi skladatelja začeli mučiti leto pred smrtjo, je menil Puech.
