Po besedah drugega ladijskega inženirja Lončakova so pristajali ponoči in v močnem vetru. S pomočjo zrcal na rokah je bilo skozi okenci nemogoče videti približevanje tal. Smodniški motorji za mehek pristanek so se vžgali že na višini od šest do 15 metrov, vesoljci pa se niso uspeli povsem pripraviti na trk z zemljo. Novinec, prvi ladijski inženir De Winne je v skoraj tekoči ruščini razlagal, da je zadovoljen z vesoljskim poletom, navdušen nad Mednarodno vesoljsko postajo (MVP), ki so jo obiskali, saj je po njegovem zelo primerna za znanstvene raziskave. Upa, da bo na MVP v prihodnosti lahko še kdaj letel. Poveljnik posadke Zaljotin pa je hvalil udobnost upravljanja nove vesoljske ladje Sojuz TMA-1 s katero so poleteli na postajo. Toda nova ladja je morala ostati na MVP, vrnili pa so se s starim Sojuzom TM-34, zadnjim iz serije TM, ki mu je rok trajanja že potekel.
Sojuzi imajo na MVP vlogo reševalnega čolna, ki pa ga je treba vsake pol leta zamenjati.
