Večina se dogodka še danes zelo živo spominja, ne samo dogodka, temveč tudi komentarjev novinarja Borisa Berganta, ki so se tudi mlajšim gledalcem vtisnili v spomin.
Dogodka se podrobno spominja tudi Mišo Alkalaj z Inštututa Jozef Stefan, ki je bil takrat v Londonu. "V Londonu smo dejansko celo noč buljili v televizor, na katerem ni bila dejansko nobena zanimiva slika," pravi Alkalaj, ki se spominja, da so na programu ves čas kazali en sam kader iz lunarnega modula, ki je pristal. "Nekje zjutraj so šli ven in smo šli spat," se dogodka pred 35 leti spominja Alkalaj.
Čeprav je samozavest človeštva, predvsem o tem, kaj vse je mogoče, s tistim trenutkom močno zrasla, pa se je na drugi strani povečala zaskrbljenost za usodo našega planeta. "Prvič smo se začeli zavedati, da smo vsi na eni ladji in da moramo za našo usodo, usodo te ladjice bolj skrbeti," pravi Vojko Kogej iz Vesoljske tiskovne agencije.
Se je pristanek resnično zgodil?
Po pristanku Američanov na Luni pa je v javnost prišla tudi teorija, da tam sploh niso bili in da so posnetki, ki so obkrožili svet zaigrani v studiu.
Kot pojasnjuje Alkalaj so nekateri indici zbujali dvom v resničnost posnetkov in s tem samega dogodka. "Indici so bili, da je zastava narobe plapolala, ker ne bi smela. Nekdo je govoril, da je bil časovni zamik premajhen," se dvomov spominja Alkalaj, kljub temu pa meni, da ni dvomov o pristanku na Luno. "Nekako lahko tudi pogledamo na luno z dovolj dobrim teleskopom in tam se vidi, da je nekdo, če že ne mi, bil gor," pravi Alkalaj. Kogej o teoriji o ponarejanju slik pristanka na Luno pravi, da zagovorniki te teorije doslej še niso podali niti enega trdnega ali dovolj dobrega oziroma prepričljivega dokaza, da bi resnično šlo za ponarejene posnetke.
Prvi pristanek in sprehod po Luni pa je bil dejansko predvsem tekma med Rusijo in ZDA, saj od takrat vse doslej ni bilo niti enega poleta na Luno.
