Praznik je tradicionalno povezan s pitjem vina, saj se okoli tega datuma mošt spremeni v vino. V dneh okoli 11. novembra tako po Sloveniji pripravljajo različna praznovanja in pokušine mladega vina, kmetje na Primorskem pa pripravijo osmice, osemdnevne veselice po kmetijah, na katerih poleg vina ponudijo še druge domače dobrote, kot so pršut, domače salame, klobase in sir, pa tudi kuhano zelje, repo in kuhane štruklje.
Legenda pravi, da je sv. Martin spremenil vodo v vino kot Kristus v Kani galilejski. Tako naj bi se okrog martinovega tudi mošt spremenil v vino.
Martin se je rodil okoli leta 316 v Panoniji, današnji zahodni Madžarski. Pri dvanajstih letih je proti volji svojih staršev zaprosil za sprejem med katehumene. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Kasneje se je poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers, kjer je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), nekaj let kasneje pa je prejel mašniško posvečenje.
Leta 371 so ga verniki in duhovniki izvolili za svojega novega škofa. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti leta 397 začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Je zavetnik vojakov, pastirjev, revežev in suknarjev.
Na Slovenskem je sv. Martin poznan predvsem kot usmiljen vojščak, ki z mečem reže svoj plašč, da bi ga dal revežu, tak je najpogosteje upodobljen tudi na oltarnih slikah v slovenskih cerkvah.
O njem pa je poznana tudi legenda o goseh; ta pravi, da je bil po smrti škofa Hilarija sv. Martin imenovan za škofa. Ko so ga iskali, da bi mu sporočili novico o imenovanju, se je skril med gosi, da ga ne bi našli, a so ga te izdale. Tako morajo gosi "za kazen" na dan njegove smrti umreti. Iz tega naj bi izvirala tudi navada, da se na martinovo pripravlja pečeno gos.