Udeleženci so se strinjali, da predstavljajo največjo oviro medkinotečnemu sodelovanju visoke carine, Hrvoje Hribar iz Društva hrvaških filmskih režiserjev pa je poudaril, da bi bilo potrebno vladam vseh držav z območja nekdanje Jugoslavije predlagati, da znižajo carine, da bi tako filmi lažje krožili, kajti, dodaja Hribar, filmi niso komercialno blago, ampak kulturna dobrina. V tem smislu je Ilindenka Petruševska iz Makedonske kinoteke izpostavila primer Tedna bolgarskega filma v Makedoniji in Tedna makedonskega filma v Bolgariji, ki sta za sabo zaradi carin potegnila zelo visoke stroške, ki pa jih je zaradi političnih interesov pokrila vlada. Moderator okrogle mize Tomislav Kurelec je menil, da bi bilo potrebno omogočiti brezplačno kopiranje filmov, ki so za neko državo posebnega pomena, a se nahajajo v drugi državi.
Srečanje v Zagrebu je bila tudi priložnost, da udeleženci predstavijo lokalno problematiko v svojih državah. Tako je Radoslav Zelenovič iz Jugoslovanske kinoteke poudaril, da so uspeli fonde kinoteke ohraniti tudi v izjemnih okoliščinah, čeprav je bilo veliko število škatel z negativi uničenih med bombardiranjem vojaških sil NATO. Črnogorska kinoteka, ki je bila ustanovljena leta 2000, je prostore končno dobila šele pred nekaj dnevi, je povedal Gojko Kastratovič, Mate Kukuljica iz Hrvaške kinoteke pa je opozoril na dejstvo, da Hrvaška kinoteka niti po dvaindvajsetih letih obstoja nima lastne dvorane, opozoril pa je tudi na nerešeno lastništvo filmskega gradiva, pomanjkanje klasičnih del svetovnega filma in nezainteresiranost za prenašanje filmske dediščine na video.
