Zaljubljena v poročenega kirurga, zadnji del

Sedla je nasproti mene in me pogledala: “Tina, ne vem, kako naj ti to povem, ni mi lahko.“ Zajela sem sapo in dala roki na trebuh. “Razmerje imam z dr. Gabrom, s “tvojim“ kirurgom.“ Bilo mi je, kot bi prejela boksarski udarec. Komaj sem dihala. “Kaj?“ sem končno izdavila. “Glej, zgodilo se je, povsem nepričakovano, nisem na to računala, veš, da te ne bi hotela prizadeti ...“ Ustavila sem jo, preden bi nadaljevala. ''Ne govori več, čisto nič več ne reci,“ sem komaj lovila sapo: “Kar imej ga, saj sodita skupaj, oba sta se dobro nasmejala na moj račun in jaz trapa sem vama zaupala, posebej tebi ...“ Vstala sem in komaj požirala solze. “Naj gre živet k tebi in to še danes, nikoli več se mi ne približaj.“ Stekla sem ven.

Naravnost v šefovo pisarno sem šla in mu povedala, da dajem odpoved. Nepreklicno. “Tina, nikar, prosim te, „ mi je rekel,“ vsi vemo, kaj doživljaš, zdrži še do porodniške, potem ti bo lažje ...“ Zbrala sem se in rekla. “Hvala vam, ampak moram stran od tu, tu ne bom nikoli našla svojega miru, hvala vam za vse, rada sem delala tu, prosim, sprejmite mojo odpoved še danes, šla bom na dopust za kakšen mesec, potem grem.“ Pogledal me je z žalostnimi očmi in rekel: “Tako dobre sestre ne bom več našel, ti lahko pomagam in ti dam telefonsko mojega prijatelja, ki ima zasebno ambulanto v Celju, mislim, da bo njegova sestra drugo leto šla v pokoj, tako da bo imel prosto mesto ...“ Šla sem k njemu in ga objela. “Od srca hvala.“ Ko sem odhajala domov, sem se prvič po dolgem času počutila osvobojena. Želela sem si poklicati Mateja in mu povedati, kaj sem storila, pa sem pred blokom zagledala “mojega kirurga“ in Slavico, kako sta odnašala njegove stvari v avto. Zavila sem v park, sedla na klopco in se zjokala. “Kako se je kaj takšnega lahko zgodilo meni? Kaj je narobe z menoj?“ Takrat je otrok močno brcnil. Pobožala sem trebušček in rekla: “Ne boj se, dete moje drago, vse bo v redu, preživela bova ...“

Celotno zgodbo preberite na spletsni strani Vizita.si.