Nekoč ste rekli, da ste pri 32 letih dosegli vse. Za nek hrvaški tednik ste dejali, da imate uspešno kariero, da ste srečali čudovitega moškega in se boste z njim kmalu poročili. Vse to še drži?
Morda so ljudje tako razumeli. Manjka še vsaj ena stvar, da bi bila kot ženska popolna, in to je seveda otrok. Na splošno sem s svojim življenjem zelo zadovoljna. Zmeraj sem stala za svojimi dejanji in odločitvami. Zdaj se pripravljam na promocijo novega albuma in na turnejo, ki bo najbrž potekala februarja in marca. Si lahko še kaj želim? Zdrava sem, kar pa je tudi najbolj pomembno.
Malo ljudi si lahko predstavlja, da se bo 32-letna Severina poročila s 50-letnikom. Kako vama gre z g. Srečkom Vargekom?
Če bi bila stara 18 ali 16 let, potem bi to bilo najbrž res čudno. Razlika bi bila velika. Toda ženska pri mojih letih ve, kaj in koga hoče. Zato po mojem razlika v letih ni pomembna. Zmeraj sem govorila, da mi ne bi bilo težko imeti 60 let. Morda se embalaža malce obrabi, toda bistvo človeka ostane.
Omenili ste otroke, toda vaša kariera, mislim na snemanje albumov, najbrž ni otrokom prijazna...
Zdaj bi me radi označili kot ekscentrično umetnico, katere stvaritve so njeni otroci. Kariere nisem načrtovala. Preprosto zgodila se je. Na kariero ne gledam kot ostali. Moja kariera je moje življenje. Zaradi določenih reči je trpelo tudi moje zasebno življenje, pa se tega nisem zavedala, ker drugače pač ni šlo. Ko enkrat vstopiš v stroj, te kar nosi. Veste, nisem karieristka. Če dobiš otroka, se ti upočasni življenje. Prilagajaš se danim okoliščinam. Kot mačka, recimo.
Ste si stežka ustvarili kariero, ali je nastala spontano?
Moja kariera se je začela, ko sem imela 10 let. Še sama nisem prav vedela. Naivno dekletce, ki ni vedelo, v kaj se spušča. Najprej je vse skupaj bila kot neka igra. Začela sem peti iz zabave. Nevede je iz prepevanja nastal moj poklic. Petje mi je pisano na kožo.
Zasloveli ste na področju nekdanje Jugoslavije. Je bil pritisk slave kdaj prehud? Vam je bila slava kdaj v napoto? Tudi v zasebnosti, recimo?
Vsi doživljamo pritiske. Ker sem znana oseba, ljudi marsikaj zanima. Ali pa tudi ne. Običajno so mediji tisti, ki hočejo novico natisniti ali objaviti. Meja med novico in tračem je tukaj precej zameglena. S tem sem se naučila živeti. Pač ne delam v pisarni, temveč opravljam javno delo, ki je dejansko zmeraj bilo javno. Če opraviš po sto koncertov letno, te gleda več tisoč ljudi. Nikoli nisem bila žrtev slave. Slava me ni zanimala. Človek ne more biti relativno slaven in imeti svojega miru. Včasih se ti posreči in imaš dober album in odlične koncerte, včasih pa ne. Tako pač je. Vzponi in padci so del življenja. Slave si nisem sama izbrala. V mojem poslu se ti taka reč preprosto zgodi.
Najbrž radi greste ven na pijačo in se sprehajate po ulicah Zagreba, Ljubljane, Beograda. Ste si kdaj premislili in niste šli ven, ker ste slavni, ker vas vsi poznajo? Vam je zdaj kaj teže iti v javnost kot prej, ko ste imeli 15 ali 16 let?
Ko sem imela 15 let, nisem hodila v zakajene diskoteke. Tudi pri 15-ih sem vedela, da se po eni uri ponoči kaj spije in se jim razveže jezik pa še kaj. Takšno druženje mi nikoli ni bilo po godu. Morda z mojo družbo, vendar kje na samem. Prav zato ponočevanja nekako ne pogrešam. Jasno pa je, da človeku ni vseeno in ga moti, ko novinar stoji pred tvojo hišo in čaka … Greš odvreč ostanke zdrave hrane, on pa slika škatlo od pizze.
Je bilo veliko napadov s strani novinarjev in medijev, ki so vam želeli več škode kot koristi?
Človek, ki noče priti v časopis, se ne sme pojavljati v javnosti. V bistvu nisem imela večjih težav, razen v primeru, ko so kakšno stvar lahko objavili kot novico dneva. Povedati moram, da se je to dogajalo bolj poredko. Javna oseba, ki noče biti kje fotografirana, pač ne gre tja. Po drugi strani pa si ne sme omejevati življenja zaradi novinarjev. Slave ne smeš jemati kot breme. Ko se kaj dogaja, moraš biti pripravljen na novinarje. Nekateri stopijo do tebe negativno naravnani, nekateri pa pozitivno. Tako pač je, ko si slaven. Morda je to grda plat slave, a to pač moraš vzeti v zakup.
Moram vas vprašati o novinarjih in o tem, kar je bilo pred meseci. Je bilo teh par mesecev najhujših?
Najhuje mi je bilo, ko je morala nečakinja v bolnišnico, ker jo je čakala težka operacija. Na celoten dogodek sem nekako gledala … Seveda, prvih nekaj dni sem bila šokirana. Preprosto pretreslo me je. Gledala sem razne televizijske oddaje, pa nisem zdržala. Na okroglih mizah so razpravljali o meni in stresali razne psihološke in sociološke teze. Prišlo je do šoka. Prvih pet, šest dni je bilo precej težkih.
Kje pa ste zdravili svoje rane - doma ali v tujini?
Doma, med prijatelji. Nato sem šla v Gardaland. Takrat me je bilo šele strah, na vlaku smrti. Seveda si šokiran in razočaran. Počutiš se izdanega. Ne moreš verjeti svojim očem, nato pa ugotoviš, da je svet krut in da se takšne reči dogajajo. V bistvu je tako, da zaupam ljudem. Najhuje je izgubiti prav to zaupanje. Vse ostalo so le posledice. Naprej živiš svoje življenje. Veš, kdo si. Imaš svoje prijatelje in družino, ki ti vseskozi stojijo ob strani. Dobro je to, da vse reči naenkrat vidiš jasneje.
Kaj vse ste počeli pred pripravo najnovejšega albuma? Niti v revijah niti na televiziji se niste veliko pojavljali.
Naučila sem se pripraviti polnjene paprike, pa kopala sem se v nekem zalivu in hranila ribice. Loviti pa jih nisem smela. Tudi kuhala sem in nakupovala. Hodila sem spat ob polnoči.
Severina veliko potuje?
Že dolgo nisem bila nikjer, čeprav zelo rada potujem. Nisem si še privoščila obdobja, ko bi lahko samo potovala. Do konca leta bi rada odpotovala v Egipt.
Na potapljanje?
Bojim se globokega morja. Bojim se črnine, ki je spodaj. Kdo ve, kaj vse se skriva tam.
Zdaj pa spregovoriva še o novem albumu. Bo morda prav zaradi preteklih dogodkov ta plošča morda najbolj uspešna?
V življenju se vse obrača. Mislim, da to ni bil najtemnejši del. Užaloščena bi bila, če bi se komu kaj zgodilo. Če bi kdo umrl, bog ne daj. To bil resen udarec zame. Kar se je zgodilo, je bilo hudo le sprva. Nato bolečina popusti. Komaj čakam, da spet začnem prepevati, ker imam dovolj vsega. Kot konj, ki so ga zaprli v premajhen prostor, in hrza, ker čaka, kdaj bo lahko odgalopiral.
Severina se počuti kot vesoljsko plovilo pred poletom?
Komaj čakam, da začnejo igrati moje nove pesmi. Vse sem načrtovala. Zame je najpomembneje, da bo vse popolno, saj bomo šli, če bo bog dal, februarja oziroma marca na turnejo. Načrtujem tudi, da bom čez kak mesec prišla v Ljubljano. Nedavno sem se o tem dogovarjala z Mojco Horvat. Koreografijo bova uredili tako, da bom iz koncerta naredila predstavo. Velikokrat sem že rekla, da je ples zame ena najlepših zvrsti umetnosti. Mojca je poskrbela tudi za prvi spot na novem albumu.
Kateri koncert v Sloveniji vam je ostal v najlepšem, kateri pa v najslabšem spominu?
Že od leta 1994 sem imela veliko koncertov po Slovenji. Moj najslabši koncert je bil tisti, na katerem sem bila jaz najslabša. Vse je bilo v redu, le jaz sem bila bolna. Grlo me je tako bolelo, da sem odpovedala koncert. Pa ne preko telefona. Šla sem tja in pred gledalci povedala, da ne bo šlo. Ljudje so se prav lepo odzvali. Torej ni bilo takega koncerta, kjer kaj ne bi 'štimalo'. Je bilo pa kar nekaj koncertov, ki se jih rada spominjam. Nekaj prvih koncertov, ki sem jih odpela pred 10 leti in lanskih dveh koncertov v Cankarjevem domu ter v Križankah.
Raje nastopate na festivalih na prostem ali v dvoranah kot je npr. Cankarjev dom?
Lepo je igrati v takih prostorih, toda jaz se jih ne bojim. Nasploh mislim, da se ljudje ne bi smeli bati velikih prostorov. Če po pravici povem, se krasno počutim v šotorih. Rada pojem v njih. A to je, kot bi primerjal polnjeno papriko in fine škampe. Vse je odvisno od pristopa in tvoje osebne odprtosti.
Kako bi se opisali, kakšna oseba ste?
Super. Vsak namreč sebe najbolje pozna. Mislim, da sem … Hm, kot vsaka ženska sem. Sem prijazna, nežna, trmasta, včasih malce težavna. Sem strastna, pa tudi dolgočasna. Moje razpoloženje ni nikoli enako.
Kaj vas najbolj osrečuje?
Najbolj sem srečna, ko končam … Saj ne. Šalim se. Težko vprašanje. Veliko reči me osrečuje. S srečo me napolni občutek, da je za mano koristen dan. Kipim od sreče, ko mine dan, ko sem naredila kaj dobrega. Predvčerajšnjim mi, recimo, ni bilo nič težko. K sreči sem imela ekipo, ki je bila polna energije. Vstala sem ob petih zjutraj, nato pa sem se naličila, oblekla in uredila pričesko. Potem pa smo od 8:30 do 21:30 snemali spot. Neprestano smo snemali 13 ur. Bila sem na smrt utrujena in bolela me je glava. Čeprav me je od plesa bolelo desno stegno, sem kljub temu šla v Zagreb, vsa srečna in zadovoljna.
Koliko vam v življenju pomeni ljubezen?
Ljubezen, upanje in vera. Ljubezen je na prvem mestu. Zmeraj. Ljubezen do življenja in do ostalih ljudi. Sem optimistka. Vse sprejemam z ljubeznijo. No, ja, ne vsega. Tiste reči, ki te najbolj izpolnjujejo, ki ti največ pomenijo.
Veliko pesmi, ki jih pojete, ima ljubezensko tematiko.
Gledalci mislijo, da nekdo, ki poje ljubezenske pesmi, tudi sam razdaja ljubezen. Mislila sem, da moram biti ljubezniva tudi do hudobnih ljudi. Mislila sem, da se ljudje lahko spremenijo. Pa ni več tako. Ljubezen, ki sem jo zapravila za kaj drugega, zdaj namenim tistim ljudem, ki jih imam resnično rada. To me še dodatno izpolnjuje.
Ste Splitčanka, kako se počutite v Zagrebu?
Ah, ti pregovori. Kot riba v vodi. Zagreb je prekrasno mesto. Hitro sem se znašla. Morda mi je bilo težko prvo leto dni, saj nisem imela družbe, ker nisem nikogar poznala. Nisem vedela, kam vozijo tramvaji. Zmeraj sem mislila, da bo le vmesna postaja za kakšen New York. Zdaj je Zagreb moje glavno mesto.
Koliko časa preživite v Zagrebu? Koliko Zagreba ostane Severini?
Prej je bilo tega bolj malo, ker mesta nisem uporabljala. Nisem imela časa za kino ali gledališče, zdaj pa je časa več. Mesto izkoristim, kolikor gre.
Koliko pa poznate Ljubljano?
Ljubljana … Na tokratnem obisku sem se zaljubila v Ljubljano.
Zakaj?
Kaj naj rečem? Ko pridem v Ljubljano, se kar napolnim z energijo. Res rada pridem v Ljubljano, ker je lepo in urejeno mesto, ki me spominja na Prago. Posebej mi je všeč Tromostovje in način, kako se po njem ljudje sprehajajo. V soboto vsi hodijo z vrečkami in se ustavijo na kakšni pijači.
Doživeli ste kar nekaj zasebnih in poklicnih pretresov. Kako bo Severina nadaljevala? Kakšna bo na odru in v zasebnem življenju? Zdi se mi, da ste bolj energični kot prej.
Lepo kompliment, hvala. Tudi jaz mislim tako. Rekla sem, da imam rada pregovore. Kar te ne ubije, te krepi. Dobila sem blagoslov v obliki pomembne izkušnje. Tega ne doživijo vsi.
Vam je bila to tudi šola? Življenjska šola?
Vsaka izkušnja je dobrodošla. So slabe in dobre izkušnje. Vse ne morejo biti dobre. Kolikor daš ljubezni, toliko žalosti občutiš. V življenju doživimo marsikaj dobrega od drugih ljudi, zato se nam dobro vrača, ko naredimo kaj dobrega. Po mojem v življenju stvari tako tečejo. Vsaj moje življenje je takšno.
Verjamete v boga? Vam je vera kdaj olajšala življenje?
Verna sem. Verjamem v Jezusa. Čudežen je. Vse skupaj jemljem zelo pozitivno. Vsak vernik hodi k duhovniku, ki mu odgovarja. Duhovniki so podobni učiteljem. Recimo, da ti ne gre matematika, nato pa dobiš profesorja, ki je dober pedagog in ki v tebi zna vzbuditi zanimanje za matematiko. Mislim, da podobno počnejo tudi duhovniki. So ljudje, ki znajo nuditi ljubezen. Recimo, gledam filme, ki so kot pravljice, nočem pa poslušati osladnosti in nesramnosti ter hudobij. Tega se da naučiti v cerkvi. Ker sem že po tradiciji vezana na cerkev, saj so vsi moji bližnji verni katoliki, se mi to zdi normalno. Jasno pa je, da v hudih trenutkih moliš k bogu, da bi ti naklonil moč, pamet, modrost in mir v duši. Ko se znajdeš v težavah, rečeš: Jezus, zakaj jaz? V enih situacijah moliš več, v drugih manj.
