Po tridesetih letih vojne je Eritreja razdejana, lačna in bolna, obmejne pokrajine pa živijo v stalnem strahu pred občasnimi napadi etiopske vojske in paravojaških tolp. Južna meja, ki jo varujejo modre čelade, je posejana s trupli, ki v vročem suhem podnebju ne razpadajo.
Eritrejci so svojo neodvisnost zelo drago plačali. V državi s tri in pol milijona prebivalcev, jih nekaj sto tisoč prebiva v begunskih taboriščih, kar tretjina Eritrejcev nima pitne vode.
Po mestih in podeželju se potika na tisoče vojnih sirot, prepuščenih svoji iznajdljivosti in sreči. Preživljajo se s priložnostnimi deli.
Da temelji upanje v lepšo prihodnost in napredek na šolanih mladih ljudeh, je jasno misijonarjem, ne pa tudi predsedniku države - Issaiasu Afwerki, ki študentom kvari počitnice z večmesečnim obveznim in praviloma najtežjim fizičnim delom; med katerim dva od stotih umreta od izčrpanosti, petdeset pa jih zboli.
Tudi sicer ima predsednik precej maoistične poglede na demokracijo, kar je - čeravno demokratično izvoljen, že dokazal v odnosu z liberalnejšimi prebivalci, mediji in politiki.
Revščina, brezperspektivnost, despotska politika in stalni napadi Etiopcev grozijo mladi državi z eskalacijo nasilja. Zato bi bilo vpletanje kakih tujcev lahko zelo dvorezen meč - morda bi prispevalo k stabilizaciji razmer, a lahko bi tudi kdo prižgal zažigalno vrvico.
