Legende evropskega nogometa

1960 – Lev Jašin

Številni nogometni poznavalci se bodo strinjali s tezo, da je bil najboljši posameznik prvega evropskega nogometnega prvenstva vratar Sovjetske zveze Lev Ivanovič Jašin. Čuvaja mreže rojenega v Moskvi so odlikovali izjemni refleksi in odlična kondicijska pripravljenost. Sovjeti so leta 1960 slavili naslov evropskega prvaka, številne zasluge za osvojitev lovorike pa gredo fenomenalni ekipi na čelu katere je bil vrhunski vratar. V Franciji je reprezentanca Sovjetkse zveze v velikem finalu z 2:1 premagala Jugoslavijo. Ob tem dodajmo, da je Jašin blestel tudi kot hokejski vratar in zaigral celo za ekipo moskovskega Dinama, leta 1954 pa je prvič oblekel dres nogometne reprezentance.

1964 – Luis Suarez Miramontes

Španski nogometni virtuoz je prve korake med velikimi nogometaši naredil v dresu španskega Deportiva. Pri vsega 20 letih pa se je njegova športna pot začela sunkovito vzpenjati. Luisito je prestopil k Barceloni in se s klubom najvčjega evropksega formata veselil dveh lovorik državnega prvaka, nato pa mu je uspelo z ekipo še dvakarat osvojiti naslov pokalnega prvaka dežele s Pirenejskega polotoka. Moštvo Barcelone je Luisa Suareza Miramontesa popolnoma preporodilo, svoj talent pa je vnovčil tudi v državni reprezentanci. Španec je namreč let 1964 prvič zaigral na evropskem prvenstvu in še v prvem poizkusu Furijo popeljal do naslova evropskega prvaka. Na Santiago Bernabeu so gostitelji tekmovanja v finalu ugnali branilce naslova iz Sovjetske zveze (2:1).

1968 – Dino Zoff

Italijan je bil bržkone ena največjih vratarskih ikon vseh časov. Dino Zoff je z Azzuri osvojil naslov svetovnega prvaka leta 1982 pred tem pa mu je uspelo postaviti neverjeten mejnik. Kot debitant na evropskem prvenstvu je v štirih tekmah prejel vsega en zadetek. V polfinalu je proti takratni Sovjetski zvezi obranil vse strele, kasneje pa je metanje kovanca odločilo, da v finale potujejo Sovjeti. Zoff je na vratih slovite reprezentance stal kar 15 sezon.

1972 – Gerd Müller

Prvenstvo Stare celine v Belgiji je bilo prvenstvo Nemca Gerda Müllerja. Omenjeni je veljal za brezsrčnega lomilca vratarjev nasprotnih moštev. Müller je v kvalifikacijah na osmih tekmah zabil kar sedem zadetkov, nato pa mu je v preostalih tekmah prvenstva uspelo v petih obračunih doseči še štiri gole. Nekdanji član Bayerna je bil v Belgiji najboljši strelec prvenstva, Zahodna Nemčija pa se je takrat po zmagi nad Sovjetsko zvezo (3:0) veselila naslova evropskega prvaka. Spomnimo, da je bil Müller leta 1972 najboljši strelec Bundeslige, svoj dosežek pa je ponovil kar sedemkrat.

1976 – Antonin Panenka

Češkoslovaka je leta 1976 na jugoslovanskih tleh osvojila naslov evropskega prvaka. V velikem finalu je bila po izvajanju najstrožjih kazni boljša od takrat nenadkrilivih Nemcev. Češkoslovaška pa je igrala na krilih 22 letnega kreativca Antonina Panenke. Omenjeni je tudi odločil loterijo najstrožjih kazni. Iz oči v oči sta si pri odločilni enajstmetrovki stala Nemec Sepp Maier in Panenka, slednji pa se je odločil za spodkopavanje okroglega usnja (kasneje je udarec ponovil Francesco Totti) in poskrbel za veselje navijačev Češkoslovaške. Mladenič je že naslednjo sezono iz češkega Bohemiansa prestopil k Rapidu z Dunaja.

1984 – Michel Platini

Današnji predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) Michel Platini je svojo nogometno veličino pokazal leta 1984. Takrat še mladenič, je Francoze na domačih tleh s svojim mojstrstvom popeljal do naslova evropskega prvaka in postal idol nacije in hkrati eden največjih kapetanov izbrane vrste vseh časov. Član Juventusa je takrat Galske peteline popeljal do petih zmag na prvenstvu Stare celine, v velikem finalu pa je dosegel še deveti zadetek na tekmovanju. Prosti strel je pretvoril v zadetek in francoski navijači so jokali od sreče. Pred evropskim prvenstvom je Platini osvojil naslov italijanskega prvaka z Juventusom, na žalostnem Heyslu pa je v finalu pokala prvakov dosegel tudi edini zadetek proti Liverpoolu.

1988 – Marco van Basten

Nizozemci so imeli na evropskem prvenstvu leta 1988 v Nemčiji, bržkone najboljšo reprezentanco vseh časov. Kot tretji napadalec izbrane vrste je na tekmovanje pripotoval tudi legendarni Marco van Basten, takrat hudo poškodovan in nepripravljen. Tretji napadalec Tulipanov pa se je po koncu tekmovanja veselil evropske krone in naziva najboljši strelec.

Leta 1988 je van Basten postavil tudi zgodovinski zadetek, ko je z »volejem« skorajda iz »mrtvega« kota, matiral nemočnega ruskega čuvaja mreže Rinata Dasaeva. Štiri leta kasneje so se Nizozemci od evropskega prvenstva poslovili v polfinalu, ko so jih na kolena spravili kasnejši evropski prvaki Danci. Van Basten je leta 1992 odigral tudi svoje zadnje evropsko prvenstvo, saj ga je takrat »usodno« pokosil Francoz Basile Bolia. Po številnih operacijah se nizozemski napadalec brez primere, ni več vrnil v izbrano vrsto.

1992 – Peter Schmeichel

V tistih časih bržkone vratar brez konkurence je svojo veličino dokazal na vratih Manchester Uniteda, s katerim je leta 1999 osvojil tudi naslov evropkseg klubskega prvaka, po dramatični končnici in zmagi nad Bayernom v sodnikovem dodatku.

Skandinavski mojster je s svojimi obrambami ukrotil številne poizkuse nemških reprezentantov, ki so se morali na evropskem prvenstvu leta 1992 na Švedskem zadovoljiti z naslovom evropskih podprvakov. Schmeichel je najprej s svojimi obrambami »pokopal« Nizozemce, nato pa še Nemce. Za izbrano vrsto je zbral 129 nastopov.

1996 – Oliver Bierhoff

Nemec Oliver Bierhoff se je med legende zapisal kot prvi, ki mu je uspelo zabiti zlati gol. To se je zgodilo v velikem finalu evropskega prvenstva leta 1996 v Angliji, ko je Nemcem zagotovil naslov evropskega prvenstva. Bierhoff je na svoji reprezentančni poti zabil 37 zadetkov, največ vredna pa sta bila pravgotovo tista proti Čehom. Nekdanji član KFC Uerdingen, HSV-ja, Borussije Mönchengladbach, Austrie Salzburg, Ascolija, Udineseja, AC Milana, AS Monaca in Chieva je namreč na teren prišel kot menjava, nato pa z glavo poravnal rezultat na 1:1, v sodnikovem dadtku pa z nogo zabil še odločilni zadetek za veliko slavje Nemcev.

2000 – Zinedine Zidane

Prestop Zinedina Zidana iz Juventusa v Real Madrid je bil težak 76 milijonov evrov, kar je v nogometnem svetu veljalo za rekord. Otrok alžirskih imigrantov je svojo pravo veljavo pokazal na svetovnem prvenstvu 1998 v Franciji, ko so Galski petelini na kolena spravili velike Brazilce. Zidane je bil ključni igralec francoske izbrane vrste na evropksem prvenstvu leta 200o v Belgiji in na Nizozemskem, ko so Francozi v velikem finalu z zadetkom Davida Trezegueta (kirurško natančno je okroglo usnje napadalcu poslal Sylvain Wiltord) ugnali slovite Italijane (2:1). Varovanci Rogerja Lemerrea so takrat po Zahodni Nemčiji postali prva reprezentanca, ki se je okitila z naslovom evropskega in svetovnega prvaka.

Zidane je svojo reprezentančno kariero zaključil leta 2006 na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, ko je z glavo v prsa udaril branilca italijanske izbrane vrste Marca Materazzija. Svoj prvi reprezentančni nastop je vpisal 17. avgusta 1994 na prijateljskem obračunu s Čehi.

2004 – Teodoros Zagorakis

Evropsko nogometno prvenstvo na Portugalskem je minilo v znamenju številnih presenečenj. Največje je zagotovo pripravila grška reprezentanca, ki je v velikem finalu z zadetkom Angelosa Charisteasa ugnala gostiteljico prvenstva (1:0). Zanimivo, da sta se finalista tekmovanja udarila že v prvem krogu in tudi takrat so bili boljši varovanci Otta Rehhagla. Vodja zlate generacije je bil Theodoros Zagorakis, ki je svojo najboljšo tekmo odigral ravno v velikem finalu. Omenjeni je svojo sanjsko pogodbo podpisal ravno po Evru, ko je odšel na Apeninski polotok k Bologni.

Minula nogometna sezona pa je bila za člana Bologne in PAOK-a tudi zadnja na športni poti, saj se je najboljši igralec evropskega prvenstva na Portugalskem upokojil.