'Če bika ne znaš držati za roge, je bolje, da odstopiš'

10 minut popolnega mrka, 10 minut navidezne miselne odsotnosti s parketa berlinske dvorane je bilo dovolj, da so sanje o novi medalji ostale le ... Sanje. "Fantje, kaj pa naši živci?" je vzkliknil navijač v enem izmed ljubljanskih lokalov, ki je s prijatelji potrt, zbegan in nervozen hkrati opazoval poljski šov. Slovenski košarkarji ga niso slišali. Na žalost. 

Niti tretja četrtina, ki so jo varovanci Aleksandra Sekulića odigrali tako, kot s(m)o to od njih pričakovali vsi, ni pomagala spreobrniti tekme, trenutka ali rezultata. Luka Dončić, Goran Dragić, Jaka Blažič, Vlatko Čančar in še nekateri nosilci igre so bili brez odgovora, moči, elana in vidno izčrpani, čustveno in fizično: "Če bi mene vprašali, jaz bi vsako tekmo igral z desetimi, če ne celo z 12 igralci precej enakomerno," pravi legendarni trener Zmago Sagadin, mentor številnim naslednikom in za mnoge tvorec slovenske košarke. "Sistem, kjer vse staviš na enega ali dva zvezdnika, ne more biti uspešen in tudi to prvenstvo je to potrdilo," je jasen nekdanji selektor, ki je ponudil svoj pogled na slovensko evropsko prigodo z žalostnim koncem.

Kako ste doživeli tekmo proti Poljski?

Katastrofa, kaj naj rečem? Za vse nas, ljubitelje košarke. Dejansko pa je to posledica mnogih dejavnikov, naša ekipa se je na tem prvenstvu večkrat igrala z ognjem in to igranje z ognjem po navadi prinese opekline. Že z Belgijci, Bosanci in Poljaki. Če uporabim še drugo prispodobo, če ponudiš Poljaku prst, ti iztrga roko. Naši so slabo začeli, vidno je bilo, da pristop ni pravi. Težko ga je menjati med tekmo, našim je v tretji četrtini začuda to uspelo, a na koncu je izpadlo drugače. Vedno je bilo tako, tisti, ki se igrajo z ognjem, se opečejo.

Zakaj prihaja do takih padcev v igri?

Imamo kar nekaj igralcev, ki proti vrhunskim ekipam odigrajo vrhunsko, proti slabšim so manj motivirani in tukaj zamerim strokovnemu štabu, da ni v prvi ali drugi minuti, torej od začetka tekme, sklical osem odmorov, naredil veliko menjav zato, da bi prekinil ta slab pristop in vzpodbudil ekipo, ne pa, da smo gledali tak polčas in dobili 58 točk, za kar menim, da je bilo usodno.

Je to običajno, da trener v igro poseže že v prvi minuti?

Jaz bi klical prvi odmor že takrat, ko smo dobili prvo trojko, in zagnal kraval. Sekulić tega ni storil niti pri 20 točkah razlike, ko so naši spet dobili trojko. Skratka, posegi so nujni, ampak verjetno tem mlajšim trenerjem manjkajo izkušnje, čeprav trdim, da je med tekmo zelo težko menjati pristop, še posebej če niso na začetku igralci pravi, če ni čvrstosti, naboja in agresivnosti, da gredo v tekmo s strašansko željo zmleti nasprotnika. Če pa že med tekmo uspeš menjati pristop, največkrat potrošiš toliko energije, da ti je na koncu zmanjka in izgubiš tekmo.

Kolikšen del odgovornosti torej nosi trener Sekulić? Je prišlo do kratkega stika med košarkarji in trenerjem? Konec koncev so slovenski košarkarji imeli veliko časa za počitek in pripravo na tekmo.

Ni kratkega stika, ključ je v glavah. Tukaj ti ne pomaga niti 10-dnevni počitek, če nisi osredotočen in ne greš 100-odstotno v tekmo.

Vodstvo Košarkarske zveze Sekulića še naprej podpira. Predsednik Matej Erjavec je dejal, da je selektor odličen trener. Kako ocenjujete to izjavo?

Veste kaj, zdaj so pred njimi že kvalifikacije za svetovno prvenstvo in v tako kratkem času je skoraj nemogoče narediti drastične spremembe. Menim, da je najbolje, da v tej sestavi ostanejo še v tem ciklu kvalifikacij. Če se uvrstijo na SP, se bodo rane zacelile, če bodo kiksnili še tam, bo verjetno prišlo do menjav.

Že Bogdan Tanjević je opozoril, da to ni več enaka reprezentanca kot leta 2017, ko so osvojili evropski naslov. So nosilci igre prestari, da bi lahko odigrali na enakem nivoju kot pred petimi leti?

Niti ne. Večkrat mlajši igralci zapadejo v neko podcenjevalno miselnost, prav tako javnost. Včeraj sem vsaj dvakrat slišal, da gremo v polfinalu na Francoze. Mislim, da je bilo tudi v glavah teh fantov, vsaj v precejšnjem delu, da se je treba samo pojaviti na parketu, Poljaki bodo dali hlače dol in tekma je dobljena. Veliko govora je bilo o tem, da Poljaki nimajo košarkarjev v NBA ali Evroligašev. S Finci in Srbi so izgubili za 30 točk. Toda poglejte Ponitko, dosegel je trojni dvojček. On je tako dober igralec, da me čudi, zakaj ne igra v NBA. Skratka, naši so bili zavedeni, pristop je bil preslab, tudi priprava in odnos.

Nekaj nenavadnega se je zgodilo na tem prvenstvu. Izpadli so absolutni favoriti Srbi s trenersko ikono Pešićem, Grki z izjemnim trenerjem Itoudisom in košarkarskimi super zvezdniki. Kako lahko to pojasnite?

Ti sistemi, staviti vse na enega ali dva igralca, ki je vsako tekmo in vsak dan bolj utrujen, ne morejo biti uspešni. Na koncu taki košarkarji nimajo več energije, da bi zaključili tekmo. Ekipe, ki stavijo na več igralcev, pa so v tem sistemu z veliko tekmami v zelo kratkem času uspešne. Če bi mene vprašali, bi v vsaki tekmi igral z desetimi, če ne celo z 12 igralci precej enakomerno, končnice pa jasno z najboljšimi. Zato so tukaj Nemci, ki sem jih proglasil za tihe favorite, korak spredaj. Torej ta sistem – izkoristiti vse igralce, razporediti minutažo, staviti na več konjev – je po mojem mnenju bolj primeren za taka prvenstva. Vse življenje govorim, da svet stoji na mladih, in to govori marsikdo, ampak priložnosti jim ne dajo. Oni so pripravljeni, da bi šli na moč, so kot bulterierji, ampak jim ne dajo možnosti.

Torej to velja tudi za slovensko reprezentanco?

Ne vem, kakšen odnos imajo v naši ekipi. Ne vem, ali jo je sestavljal Sekulić ali Dončić, to je trenerjeva presoja. Jaz sem zmeraj sledil filozofiji, da če lahko bika držiš za rogove, torej tiste glavne igralce nadziraš, da igrajo tako, kot ti postaviš koncept, potem lahko vodiš reprezentanco. Če jih nisi sposoben držati za rogove, torej jih ne moreš nadzorovati, potem je najbolje, da se kot trener umakneš. To je stvar strokovnega štaba, da presodi, ali trener obvladuje glavne igralce.

Ste v svoji dolgoletni karieri že doživeli toliko hkratnih presenečenj, ko so drugorazredne ekipe presenetile in izločile toliko favoritov?

Saj pravim, ta koncept je zgrešen. Še posebej ker ti zvezdniki niso bili fizično dobro pripravljeni, na Eurobasketu pa so igrali praktično celotne tekme. Osem tekem v 12 dneh je nemogoče odigrati, če nisi super pripravljen. Igrajo 10 mesecev v klubih, potem bi potrebovali vsaj mesec, če ne dva, za počitek in regeneracijo. Mnogi si ne upajo odkloniti povabila v reprezentanco, sicer bi jih ljudje linčali. In to je zadnji ključ, zakaj te ekipe niso bile uspešne.

Kaj pa porečete na sodnike?

Zame je vprašljiva regularnost tega prvenstva zato, ker najboljšim reprezentancam ne sodijo najboljši sodniki. To je v tem trenutku velika rak rana in sploh ne razumem, da se nacionalne zveze ne znajo upreti Fibi (mednarodni košarkarski zvezi). Zakaj 200 najboljših evropskih sodnikov iz Evrolige in Uleba ne sme soditi? To je bedarija! Vprašanje, če je prvenstvo regularno, ker je bilo slabih sojenj in napačno dosojenih odločitev preveč. Vztrajam, da morajo zveze s pritiskom doseči, da bodo tekmovanja najboljših reprezentanc sodili najboljši sodniki. Ali pa je bolje, da ni prvenstva.