Bernarda skrenila z uradne trase: Nočem dehidrirati sredi Avstralije

Kolesarka Bernarda Jurič je v le 15 dneh dirke Terra Australis Bike Epic (TABE) prevozila polovico 6500 kilometrov dolge poti od severa proti jugu Avstralije. V torek je dosegla najvzhodnejšo točko Byron Bay v Novem Južnem Walesu, kjer si je zaradi vnetja grla in ušes – posledic močnega vetra – privoščila nekaj počitka in okrevanja, zdaj pa že pridno nadaljuje pot proti cilju in je trenutno na 4500 kilometrih.

"Že dva tedna poganjam pedala od severa proti jugu Avstralije. Zelo težko bi zgolj z nekaj besedami opisala vse, kar se je dogajalo na TABE v teh 14 dneh. Bilo je veliko sonca, vetra in bolečine," je še pred prihodom v Byron Bay zapisala Bernarda, ki večino časa kolesari s hrvaškim kolegom Sinišo Babićem.

Bizarna odločitev vodstva – kolesarje poslali tja, kjer ni vode

Na dirko se je podalo 12 kolesarjev, Bernarda je edina ženska med njimi. Od starta v Cape Yorku do Coena, 500 kilometrov južno, so se držali trase. "Mojega Dendija (gorsko kolo) sem učila plavati. Ko je splaval (vsaj 20-krat sva umivala gume), sva prispela v Coen." Tam sta od organizatorjev izvedela, da trasa od Coena ne pelje prek Cairnsa, temveč naravnost v Mareebo. Nato pa so kolesarji izvedeli, da policija in rangerji močno odsvetujejo traso proti Longreachu, saj tam že dva meseca ni deževalo, zato so vsi vodotoki presahnili, trgovine pa so med seboj oddaljene tudi po 360 kilometrov.

"Tam mi črpalka za filtriranje vode ter natančni popis vodotokov in mlak ne bosta pomagala, saj vode ni. Ne morem sprejeti, da mi nekdo iz fotelja očita, češ da se nisem pravilno opremila, in doda, da vsake toliko časa na takšnih dirkah pač nekdo umre, kar je običajno tveganje, s katerim morajo tekmovalci računati, ko se odpravljajo na pot. Že tako smo kolesarji ves čas izpostavljeni številnim nevarnostim, da pa bom tvegala še svoje življenje zaradi bizarnih odločitev vodstva dirke?" je bila odločna Bernarda.

Kljub opozorilu, da je tamkajšnja trasa obvezna, in da je s pravili dirke skladno tudi prosjačenje za vodo pri naključnih turistih, se je Bernarda odločila za pot, ki je bila po njeni oceni varnejša. "Nisem razvajena, marsikaj sem že pretrpela in doživela, marsičemu se znam odpovedati, 360 km brezpotij pa s samo tremi litri vode ne zmorem prekolesariti, saj nisem kamela. Tako kot jaz so se odločili še štirje kolesarji, ki smo sedaj obarvani belo, ker so nas s seznama tekmovalcev premestili na seznam 'turistov'. Dejstvo pa je tudi, da niti vsi, ki so sedaj na modrem seznamu in še vedno uradno sodelujejo na dirki, niso odpeljali načrtovane trase," poudarja. Kot pravi, se je za drugačno traso odločila, ker jo čaka še veliko ciljev in ker noče "končati dehidrirana sredi Avstralije".

Vztraja kljub vnetju grla in ušes

Fizični napor, težke odločitve, boleče telo, ekstremne vremenske razmere in celo izguba potnega lista ... vse to je zaznamovalo njeno potovanje, a pogumna Bernarda kljub vsemu vztraja. "Od Mareebe sem vozila proti Mackayu in se tri dni borila z vetrom, ki mi je pihal v prsa s 40 km/h. Veter je naredil svoje. Vnetje grla in ušes ter povišana temperatura sta me spravila na antibiotike in druge tablete. Pa ne bom stokala, moram goniti dalje!"

Priti mora namreč nazaj na uradno traso. Tam so trenutno le trije kolesarji, vsi za njo. "Polovico poti sem že odpeljala, mojega nasmeha niso izbrisali ne angina ne to nesrečno komuniciranje glede trase, niti dejstvo, da so me pobarvali v belo. Še vedno kolesarim od severa proti jugu in vem, da bom v istem letu in v samo dveh mesecih mojo Avstralijo prevozila od zahoda do vzhoda in od severa do juga!" sporoča Bernarda.

Kmalu bo na cilju odmevala Golica

To pa še ni vse. Na poti namerava osvojiti še najvišji vrh Avstralije Mount Kosciuszko, če ji bo sneg to omogočil, pa bo v Modrem gorovju naredila še kakšen smučarski zavoj.

"Nisem razočarana nad dosedanjim dogajanjem, ponosna sem na svoje odločitve, kajti moj moto je še vedno: hec mora biti, ko pa gre za življenje, heca ni," je sporočila prijateljem na Facebooku in jih prosila za razumevanje ter podporo. "Držite pesti, da bo moje zdravje vsak dan boljše in da bomo na koncu poti zaplesali na Avsenikovo Golico!" je pozvala Ptujčanka, ki jo do cilja, kjer namerava v visokih petkah zaplesati polko, loči manj kot 2000 kilometrov.