'Do 25. leta bo slep ali mrtev.' Diagnoza kot poslanstvo in zgodba o uspehu

Generalni direktor ekipe Vassili Davidenko, s katerim smo se pogovarjali v Ljubljani, sicer nima diabetesa, se je pa o bolezni hitro naučil vse, kar mora vedeti, da uspešno opravlja svoje delo.

Nekoč sam uspešen kolesar je enega svojih prvih večjih uspehov zabeležil, ko je bil star 17 let. Takrat je zmagal na eni od etap dirke Alpe–Adria, predhodnici dirke Po Sloveniji. In kako se spomni takratne Ljubljane? "Bila je zelo pisana," pravi.

Davidenko se je namreč rodil v Gruziji, mami Rusinji in očetu Ukrajincu. Kot pravi, so njegovi predniki v Gruziji pristali potem, ko je moral dedek pobegniti pred boljševiki: "Bil je uspešen in grozila mu je smrt."

Odraščanje v Gruziji je bila za Davidenka ne ravno prijetna izkušnja: "To so bili časi Sovjetske zveze in tistih dni se spomnim kot nekega črno-belega filma. Vse je bilo mračno." Marsičesa pa sploh ni bilo: "Pri trinajstih sem hotel dirkalno kolo. Ampak se je pojavil problem. Dirkalnega kolesa namreč v trgovini ni bilo mogoče kupiti. Potem pa sem slišal, da lahko kolo dobiš, če se vpišeš v kolesarski klub. Torej sem se vpisal. In po kakšnem letu so se začeli kazati prvi rezultati. Tako sem leta 1987 prišel v Ljubljano, kjer se mi je vse zdelo zelo pisano."

Njegova kolesarska kariera je trajala 13 let. "Ko sem bil star 23 let, sem se preselil v Italijo, kjer sem ostal osem let, potem pa se je pojavila priložnost, da se pridružim ameriški ekipi. In sem šel. Tako je danes moj dom v ZDA, tam je tudi moja družina, tam so se rodili moji otroci. Ampak ja, vse skupaj se je začelo, ker sem hotel kolo."

V domovino se je prvič po 25 letih vrnil lani: "Lepo je bilo videti današnjo Gruzijo, ki je zdaj čudovita država s krasnimi ljudmi."

Team Novo Nordisk na poti preživi velik del leta. "Tekmovalnih dni je skoraj 100, potem so še priprave in potovanja na lokacije." Udeležujejo se pomembnih dirk po vsem svetu, med drugim od Dirke po Kaliforniji, pa po Združenih arabskih emiratih, številnih dirk po Evropi …Velik del aktivnosti je namenjen tudi promociji njihovega poslanstva.

Slep ali mrtev do 25. leta

"Ustanovitelju ekipe Philu Southerlandu so sladkorno bolezen tipa 1 diagnosticirali, ko je bil star sedem mesecev. Njegovim staršem so ob tem povedali, da bo do 25. leta slep ali mrtev. Danes je star 37 let, na srečo se nič od tega ni uresničilo. Dejstvo namreč je, da gre za stanje, ki je obvladljivo. Za naše kolesarje to seveda pomeni izziv, vendar smo s pomočjo primerne oskrbe konec dneva povsem običajna kolesarska ekipa, kjer največ šteje, koliko talenta za kolesarjenje je posamezniku namenila mati narava. Ko gremo na tekme, ne razmišljam o tem, da imam ekipo, sestavljeno iz kolesarjev s sladkorno boleznijo tipa 1, ampak da imam skupino talentiranih profesionalcev, ki se bori za dobre rezultate," poudarja Davidenko.

Smo živ dokaz, da ni treba, da vas ima bolezen v oblasti, treba je imeti samo precej odločnosti - in to je naše glavno sporočilo, dodaja: "Pogosto se zgodi, da ljudje, ko slišijo za to diagnozo, začnejo razmišljati, kako omejeno bo življenje posameznika, katerim ciljem vse se bo treba odpovedati. Ampak to je povsem napačno razmišljanje. Diabetes vas ne more ustaviti pri tem, da ne bi sledili začrtanim ciljem, sanjam. Pogosto povem – vi morate obvladovati diabetes, ne pa obratno. To je ključno. Sicer nisem prvi, ki pravi kaj takšnega, in preden je naša ekipa postala znana, je marsikdo s to diagnozo zamahnil z roko in rekel – lahko je govoriti, ampak nihče ne ve, kako je v mojih čevljih. No, naša ekipa je konkreten dokaz, da to drži. Tukaj so resnični ljudje z diabetesom tipa 1, ki so tudi resnični profesionalni kolesarji."

Tabor za talentirane mlade, trening z ameriškimi tjulnji

Trening in način dela se od ostalih kolesarskih ekip ne razlikujeta bistveno, pravi sogovornik. "Kar se tiče prehrane, je pa že v samem vrhunskem športu tako, da je treba prilagoditi jedilnike, zato ta del ni nič posebnega. So pa fantje izjemno ozaveščeni o svoji bolezni in v tem smislu zelo odgovorni."

Tuji jim niso niti največji izzivi - kot je na primer trening v družbi ameriških tjulnjev. "To je bila odlična, edinstvena izkušnja. Dejstvo je, da smo mlada ekipa. In razmišljali smo, kako doseči, da bo ekipa med seboj bolj povezana. In prišli smo na idejo o treningu z ameriškimi tjulnji. To je bil naporen, izzivov poln trening, ampak po koncu je bila vidna res očitna sprememba v smislu, kako so člani ekipe skrbeli drug za drugega."

In kako sploh izbirajo člane ekipe? "Mladih, talentiranih kolesarjev po svetu je ogromno. Po drugi strani pa je za nas pomembno, da izberemo mlade, talentirane, ki pa imajo ob tem tudi sladkorno bolezen tipa 1. Tako v ameriški Atlanti vsako leto organiziramo tabor, kamor tudi preko družbenih omrežij vabimo mlade z vsega sveta, stare okoli 16, 17 let. Tam za njih pripravimo od kolesarskega treninga, do vrste testiranj, srečajo se tudi s strokovnjaki, s katerimi se pogovarjajo o obvladovanju diabetesa. Nadarjene posameznike povabimo v mladinsko ekipo, če pokažejo res dobre rezultate, sledi selitev v razvojno ekipo v ZDA, od koder lahko nato napredujejo v našo profesionalno ekipo. V zadnjih petih letih smo v ekipo sprejeli le enega kolesarja, ki ni šel skozi ta proces." Čeprav je kolesarjenje garaški šport, je vse odvisno od talenta: "Talent je vse. Ali ga imate ali pa ne."

"Skoraj si želim, da bi imel diabetes"

Na svojo prvo dirki Po Sloveniji je ekipa prišla s ciljem "iztržiti čim več", pravi Davidenko, ki cilje ekipe postavlja previdno. Previdno govori tudi o željah, da bi ekipa leta 2021 kolesarila na Tour de France: "To bi bilo seveda odlično, to bo namreč za nas posebno leto, saj bo takrat minilo 100 let od odkritja inzulina. Po drugi strani pa smo mlada ekipa in zdi se mi, da moramo še malo odrasti. Je eden od ciljev, ampak ne bomo pa prehitevali stvari."

Z napredkom, ki so ga dosegli v sedmih letih, je zadovoljen: "Mislim pa, da bomo v treh ali štirih letih dosegli raven, ki jo želimo. Tako, kar se tiče samega kolesarjenja kot promocije našega poslanstva. Ko smo začeli, se je na naše tabore prijavilo nekaj mladih, danes moramo opraviti izbor. Veste, pogosto je misel mladega človeka, ko sliši diagnozo, zdaj bom pa sedel na kavč, drugega tako ne morem. Veseli me, da smo zdaj lahko zanje neka alternativa, da lahko tudi zdravnik nekomu reče – v ZDA je kolesarska ekipa za ljudi s sladkorno boleznijo tipa 1."

Tabor je seveda odprt tudi za kakšnega talentiranega slovenskega kolesarja z diabetesom. "Naj čim več kolesari, nas poišče na družbenih omrežjih in se prijavi," pravi Davidenko, ki sicer priznava, da so se na začetku srečali tudi s kakšnim začudenim pogledom. "Sprva nas je kdo gledal, češ kaj pa vi želite tukaj. Ampak to se je hitro spremenilo. Ko vidijo, kako delujemo, sem že srečal koga, ki je dejal, da si želi, da bi imel diabetes, da bi se lahko pridružil ekipi. Takšnim povem, da sicer cenim, da jih navdušuje naše delo, vendar pa to vseeno ni stanje, ki bi si ga človek želel."

Vsem, ki so se v takšni situaciji znašli, pa bodo še naprej sporočali, da ne gre za bolezen, ampak za odnos, ki ga človek do nje goji: "Stara mentaliteta pravi, da vrhunski šport ni za ljudi s tem stanjem in to moramo preseči. Dejstvo je, da lahko počnete, kar želite."